Že v grški mitologiji oziroma grški tragediji, ki je iz mitologije obilno črpala, je bila najslavnejša junakinja Klitajmestra, žena Agamemnoma, ki je ubil njenega prvega moža Tantala, sam pa nato končal kot žrtev ženine zarote pod nožem njenega ljubimca Ajgista. Povod za zaroto sta bila sicer žalost in obup nad koncem hčerke Ifigenije, ki jo je oče obljubil kot žrtev bogovom, a vseeno si je z umorom moža Klitajmestra nakopala jezo bogov, njen sin Orest pa je nato na Apolonovo pobudo maščeval materin zločin in nadse priklical Erinije, ki so ga kot morilca matere preganjale do blaznosti, a jih je na koncu le prepodil, tako da se v Delfih očistil krivde.

Nekatere interpretacije Oresteje v tem dejanju vidijo (in sklepnem delu Ajshilove tragedije) zmago patriarhata (predstavnik tega je seveda Orest) nad matriarhatom, katerega predstavljajo Erinije in Klitajmestra. In če je res tako, potem od tu lahko nadaljujemo z modernejšo književnostjo in deli, v katerih imajo glavno vlogo sicer ženske junakinje, ki pa so s svojim prešuštvom ali druge vrste uporom povzročile marsikatero spremembo, a so bile do prelomnega trenutka le žene svojih mož. Izpostavili smo le nekaj tistih del v književnosti, ki so najbolj znana in so ostala v obči zavesti.

Ema Bovary, to sem jaz
V 19. stoletju je bila institucija zakona kajpada sprejeta sila resno; dom in družina sta bila trdnjava, kjer so vladali trdnost, sreča in urejenost, kar je bilo v nasprotju z zunanjim svetom; in ženske so morale skrbeti za takšen dom, v katerega se je vračal njihov ljubljeni mož. To pa je bilo seveda marsikdaj le utopično pričakovanje sanjačev, domovi pa so bili v veliki večini neidilični, in tisto, kar se je znotraj štirih sten dogajalo, je tam moralo tudi ostati. Ženske seveda takrat še niso imele pravic (oziroma so se tedaj začenjali premiki na tem področju). Mnogi romani evropskega realizma so začeli prav razkrivati njihovo stanje in so žensko obenem prikazali tudi kot seksualno, čuteče bitje, enakovredno moškemu.

Pisatelji marsikdaj niso želeli pisati o t. i. ženskem vprašanju, njihov cilj je bil portret tedanje družbe ali pa so imeli vzgibe drugačnih vrst. Flaubert je, na primer, za svojo Emo Bovary dejal: "Ema Bovary, c'est moi." (Ema Bovary, to sem jaz) V njenem sanjavem, hrepenečem značaju je upodobil svoja hrepenenja in želje po življenju in velikem svetu. Gospa Bovary pa se je v literarno zgodovino zapisala kot ena izmed prešuštnic, ki so se s hrepenenjem in željami po drugačnem ugonobile. Roman je seveda ob izidu dvignil ogromno prahu; mnogi so ga označili za obscenega, kar je pripeljalo do sojenja Flaubertu, a so (do tedaj že zelo razvpiti roman) leta spet 1857 izdali.

Poroke po dogovoru
Malce drugače je s tem pri drugi 'veliki prešuštnici' Ani Karenini (1873–1877), ki pravzaprav ni bila povzpetniška kot Bovaryjeva – pa tudi višje v družbi, kot je bila, se ni mogla povzpeti – in tudi ni želela ljubimca, ta se je pač zgodil, ker je živela v zakonu brez ljubezni (kar Tolstoj tudi tematizira; ruske poroke so bile namreč tedaj večinoma stvar dogovora, in ne ljubezni). Od tu naprej se Anina zgodba razvija tragično in končno na železniških tirih, kar pravzaprav sporoča, da "nihče ne more zgraditi svoje sreče na nesreči drugih". Tolstojev namen z Ano Karenino je bil predvsem orisati rusko družbo s konca 19. stoletja, a v prav tem poskusu je trčil tudi ob vprašanja tistih brez pravic in opozoril na stanje žensk, katerih tedanji glavni smisel je bila poroka. Poleg tega Tolstoj v Karenini izpostavlja tudi problematiko materinstva in na dva nasprotna si pola postavlja ljubljenega moškega in ljubljenega sina, med katera je razpeta Ana - v čemer je tudi njena največja tragika.

Skandinavski budilci zavesti
Meščanski zakon je tudi osrednja tema Ibsenove drame Hiša lutk, znane kot Nora (1879). Ibsen sam je sicer zavračal pojmovanje Nore kot feministke, kakor je bila pogosto sprejeta v zavesti občinstva, in celo zapisal: "Ženska ne more biti sama svoja v sodobni družbi. To je izključno moška družba z zakoni, ki so jih postavili moški, in s sodniki, ki presojajo žensko obnašanje z moškega stališča." Ni mu šlo namreč za emancipacijo žensk, ampak za svobodo posameznika, ženske pa so bile v tedanji družbi zatirana skupina. Menil je celo, da ženska sicer mora biti notranje svobodna, a to le zato, da lahko vzgoji otroke svobodnega duha. Je pa ne glede na to zelo jasno – in na trenutke tudi ironično (Nora ponaredi podpis svojega moža, da pride do denarja, ki ga potrebuje za njegovo rešitev) – prikazal položaj ženske v tedanji skandinavski družbi.

S položajem ženske v zakonu se je Ibsen ukvarjal tudi v drami Hedda Gebbler (naslov po glavni junakinji), ki pa se že oddaljuje od dramatikovega zanimanja za družbeno problematiko in v ospredje postavlja razvoj posameznika. Ob tem je treba omeniti tudi danskega pisatelja Jensa Petra Jacobsona, ki je z romanom Marie Grubber (1876) prvič v danski književnosti upodobil žensko kot bitje z nagoni, željami, žensko kot spolno bitje, in pri tem postavil vrednote posameznika nasproti vrednotam družbe.

Ljubezen gospe Chatterley
Mlajši v vrsti romanov, ki se lotevajo ženskega prešuštva, je Lawrenceov Ljubimec lady Chatterley, ki je izšel leta 1928. Lawrence je že v svojih prejšnjih romanih buril duhove s precej erotičnimi opisi spolnega akta, kar je tudi zgodbo lady Chatterley pripeljalo na črno listo cenzure britanskih romanov. Šele leta 1960, več kot 30 let po prvi izdaji v Italiji, je Ljubimec lady Chatterley, izšel v svoji neokrnjeni obliki, pa še to, potem ko je bila založba Penguin Books leta 1959 tožena, ker so izdali necenzurirano obliko – kar je porota v času seksualne revolucije nekako morala odobriti. Lawrenceu sicer ne moremo priznavati popolne nedolžnosti v tej zadevi. Opisi spolnosti med lady Chatterley in njenim ljubimcem, gozdarjem Mellorsom, vsekakor imajo erotični naboj, je pa z romanom pisatelj prikazal boj med starim (plemič Clifford, mož) in novim (gozdar, ljubimec) oziroma prehod med staro, srednjeveško Anglijo v novo, industrializirano Anglijo.