Na pogovoru, ki so ga organizatorji festivala Literature sveta – Fabula pripravili na temo družbene in politično angažirane slovenske literature, so razpravljavci ugotovili, da je angažiranost v pripovedništvu težko definirati, če zajemamo primere iz več obdobij in jezikov, vendar dobro literaturo bolj kot ponujanje družbenih rešitev odlikuje pretanjeno odpiranje vprašanj.
Literarni teoretik Miran Štuhec je razločil med dvema pojmovanjema angažmaja v literaturi. Avtorski angažma, kot pravi, želi nagovoriti bralca in z njim stopiti v dialog. Druga vrsta angažmaja pa je usmerjena k intervenciji v stvarnost in si prizadeva za spremembe tako na posameznikovi kot na kolektivni ravni.

Nacionalni angažma vse od 'lubih Slovencev'
Slovenska književnost ima tozadevni močan pečat še iz 19. stoletja, to je narodna konstitutivna razsežnost, ki je literaturo občasno kontaminirala kot umetnostno zvrst in odvračala pozornost od ontoloških premislekov. Po njegovih besedah je imela slovenska književnost nacionalni angažma vse od Trubarjevega vzklika "lubi Slovenci" do pisateljske ustave s konca 80. let 20. stoletja.

Vrednote, ki vplivajo tudi na estetiko literarnega dela
Tudi sama raba pojma 'angažirana literatura' se lahko razlikuje. Kot je opozorila literarna teoretičarka Alojzija Zupan Sosič, je med poljudno, publicistično in znanstveno rabo pojma "angažirana literatura" velika razlika. Omenila je francoskega filozofa Jean-Paula Sartra, ki je bil prepričan, da angažirano literaturo sestavljajo razvidne moralne in politične vrednote ter ideje, ki navsezadnje vplivajo tudi na estetiko literarnega dela.
Angažirana nota v francoski in slovenski literaturi

Prav nacionalna angažiranost je eden prvih pojmov, na katerega je pri raziskovanju slovenske književnosti naletela francistka Florence Gacoin Marks. Zato se razumevanje angažirane literature v Sloveniji razlikuje od francoskega, če ne upoštevamo francoskih patriotskih del iz časa pred vojno s Prusijo. Vendar se v francoskem kolektivnem spominu angažirana dela, ki obenem niso odpirala bolj univerzalnih tem, niso ohranila. Za Slovenijo pa je formativna pozitivna podoba umetnika, ki je vpet v nacionalni program, kar potrjuje tudi to, da med deli Prežihovega Voranca, Franceta Bevka in Vladimirja Levstika po njenih besedah ljudje večinoma poznajo le dela, ki odpirajo nacionalne tematike.

Angažirano pisanje ni tendenčna literatura
Po besedah nemcistke Neve Šlibar tendenčno literaturo v največji meri določajo "zunajliterarne tendence". Pri tem se je navezala na nemškega filozofa Theodorja W. Adorna, ki se je zavzemal za avtonomijo umetnosti in trdil, da angažirana literatura v nasprotju s tendenčno ne meri na praktične učinke, temveč deluje na vzpostavitev "določene drže".
Vznik avtonomije umetnosti v 19. stoletju je pomenil zanikanje pragmatičnosti in ideološke apologije umetnosti, zato je angažirana umetnost, kot meni Neva Šlibar, v določenem protislovju, če upoštevamo še Kantov pojem brezinteresnega zrenja in ugodja, ki naj bi ga sprožala umetnost. Miran Štuhec je nadaljeval z ugotovitvijo, da se umetniškost pogosto povezuje zgolj z lepoto, vendar moramo za uravnoteženo definicijo literarnega dela upoštevati njegovo estetsko, spoznavno in etično komponento.