Janez Gradišnik se je rodil leta 1917 v Stražišču pri Prevaljah. Proslavil se je s številnimi prevodi iz nemškega, angleškega, francoskega, ruskega in srbskega jezika. Po njegovi zaslugi lahko v slovenskem jeziku prebiramo dela Hemingwaya, Kafke, Joycea, Hesseja, Camusa in Bulgakova.

Eden redkih pričevalcev o Edvardu Kocbeku
Gradišnik se ni posvečal zgolj prevajanju, ampak tudi pisanju številnih teoretskih prispevkov, v katerih se je loteval prevajalskih zagat. Ob neki priložnosti je povedal, da je zanj eno najlepših del ravno prevajanje pravljic, pri čemer ga še posebej vznemirjajo besedne igre. Njegov prevajalski opus je izredno velik in vseh njegovih prevodnih del niti ni mogoče našteti. Poleg tega je tudi eden redkih še živečih pričevalcev o dejanjih in osebnosti Edvarda Kocbeka. Pred II. svetovno vojno je namreč pripadal krogu katoliških intelektualcev, ki so se zbirali prav okrog Kocbeka in revije Dejanje. Temu času je posvečen tudi dokumentarni film Helene Koder Mož brez posebnosti iz leta 2000, portret Janza Gradišnika. Gradišnik je bil zaradi svojega velikega prevajalskega znanja in zgodovinskega spomina pogosto gost strokovnih srečanj.

Prevajalec in pisatelj
Poleg zelo obsežnega prevodnega opusa je Gradišnik tudi avtor del za mladino in odrasle Poti iz noči, Ura spomina, Plamenica, Moj prijatelj Dane, Mehiški orel, pa tudi pisec jezikovnih priročnikov Pomorska slovenščina, Slovenščina za Slovence, Slovenščina za vsakogar, Slovensko ali angleško?. Sestavil je tudi slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar. Za svoje delo je prejel Sovretovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada.