Začnimo nekje drugje. Pri aktualnih zadevah, ki so na področju orožja še vedno relikt hladne vojne, tistega, kar je Orwell v svojih besedilih že napovedoval. Kljub tehnološko vrhunskemu in novemu ruskemu orožju so v aktualni rusko-ukrajinski vojni v uporabi sredstva, razvita že v času hladne vojne. Mig 31 je denimo prvič poletel že leta 1975. Seveda tega nočemo, a hipotetično bi ZDA ob vključitvi v vojno lahko uporabile celo 70 let stare bombnike B-52. Kar 58 jih je še vedno v uporabi.

Na kočljive zahodno-vzhodne odnose v času druge svetovne vojne nakazuje tudi 'življenjska pot' Orwellovega znamenitega romana Živalska farma. Ta je bil končan aprila 1944, malo preden je dom Orwellovih razrušila nemška bomba, a več založb ga ni želelo objaviti. Bale so se, da bi lahko ranil ruska čustva.

Orwell kot vojni dopisnik je pisal predvsem o ljudeh, o življenju v Franciji in Nemčiji ob izteku vojne, sam pa ni bil nikoli vključen v vojne operacije. Logiko vojne je sicer poznal. Spoznal jo je že, ko je bil del komunističnih enot v španski državljanski vojni, kar je popisal v sijajnem delu Poklon Kataloniji.

Novinarstvo kot prvi grobi oris zgodovine
Na ozadju Orwellovih spisov se zastavlja tudi vprašanje, kaj je zgodovinopisje, zgodovina kot znanost. Katere informacije posameznik zbere, jih interpretira na podlagi svojega znanja in jih na osnovi svojega položaja naredi za verodostojno zgodovinopisje. In v tem pogledu se zdi verodostojna ocena, da je prav novinarstvo, kot zapiše Stephen Kearney v uvodu k Ruševinam, prvi grobi oris zgodovine.

Orwell svoje popotovanje začne v Parizu, ki ga je poznal že izpred vojne. Pomagalo mu je tudi brezhibno znanje francoščine. Opisi francoske prestolnice so izredno zanimivi. Orwell pravi, da taksijev sicer ni in tudi ulice so le na pol osvetljene, a dekleta so skrbno urejena kot vedno in trgovine s klobuki in draguljarne skoraj imajo svoj stari sijaj. Konec februarja, torej približno pol leta po osvoboditvi Francije, zapiše: "Ko sem hodil po mestu, še nisem videl bosega človeka in le malo jih je bilo sumljivo razcapanih. Verjetno ima polovica žensk hlačne nogavice in čeprav so leseni čevlji nekaj običajnega, ne prevladujejo." So pa golobi izginili – pojedli so jih … In edini lokal v Latinski četrti, ki je obdržal svoje mesto od časa, ko je Orwell bil v Parizu pred vojno, je bila poslovalnica pogrebnika.

Ženske bodo določale volilni izid
Čas, ki ga je Orwell prebil v Parizu, je bil čas priprav na splošne volitve. Prve, na katerih so smele sodelovati tudi ženske, kar je po Orwellovem mnenju bilo v korist katoličanom. Prve povojne volitve v Franciji so bile sicer šele oktobra, ko Orwell že dolgo ni bil več tam. Odločno je slavila leva stran, kar je Orwell tudi predvidel. Z največ glasovi pa je iz volitev, ki so pokazale tudi dokajšnjo enotnost sicer notorično razcepljenih levih strank, izšla komunistična stranka.

Francozi so sicer živeli skromno, skromneje kot Nemci, kjer so bile zaloge hrane večje, čeprav je zaradi odhoda tujih delavcev na kmetijah Orwell slutil prihod lakote in trdo zimo 1945/46. Ampak v tistem trenutku je bilo v Franciji huje oziroma kot je pisal: "V vsakem časopisu, ki ga odpremo, najdemo pritožbe glede distribucije hrane. Povprečen Parižan dva meseca ni videl masla in še veliko dlje ni imel dovolj za jesti nič drugega kot zelenjavo in črn kruh, ki verjetno vsebuje rž in ječmen. Majhen odmerek mesa je pogosto nedosegljiv, sladkor je redka dobrina, kava (tudi v obliki praženega želoda) skoraj ne obstaja, cigarete so draga redkost, razen če slučajno ne prijateljujete z ameriškim vojakom."

Čakajoč na Američane z buldožerji
Razliko med Francozi in Nemci je Orwell zaznal tudi zato, ker se je podal v Porenje, natančneje proti Kölnu, ki je bil popolnoma razrušen, tako da se je bilo po cestah mogoče premikati šele, ko so prišli Američani z buldožerji.

Orwell je bil – vsaj tako se zdi – kar nekoliko razočaran, ker tam ne najde 'Herrenvolka', svetlolasih in visokih ljudi. Kot piše, jih je veliko majhnih in temnih, kakršni so denimo Belgijci na drugi strani bližnje meje. Da so pa bolje oblečeni in hranjeni kot Belgijci in Francozi. In da imajo novejša kolesa in več svilenih nogavic, kot (mi) v Angliji. Njegova sodba: "To ni pravično!"

Kam z ruševinami?
Ko je poročal iz Kölna, je pisal, da še vedno 100.000 Nemcev živi med ruševinami; da je celotno središče mesta, nekoč znano po romanskih cerkvah, muzejih, preprosto kaos načetih zidov, prevrnjenih tramvajev, razbitih spomenikov, ogromnih gomil grušča, iz katerih kovinski tramovi štrlijo kot palice rabarbare. In ob tem se lahko zamislimo, kako sanirati tolikšno razsulo, kakršno trenutno nastaja tudi v Ukrajini. Kam z vsem materialom? V Nemčiji, denimo, so iz ruševin zgradili nekaj vzpetin. Najznamenitejša je zagotovo 120 metrov visoka vzpetina Teufelsberg (Hudičev hrib) v Berlinu, znana predvsem zaradi spektakularnih kupol ameriških prisluškovalnih naprav.

Vaško življenje, neprizadeto od vojne
Ko že govorimo o razsulu. Zdi se skoraj neverjetno, da je Orwell v času uničenih železnic – sam piše, da med reko Marno in Renom ni bil ohranjen niti en most – v štirih mesecih prepotoval več kot 5500 kilometrov. In prav v tem pogledu so zanimivi njegovi zapisi o podeželju, kjer po njegovi oceni skoraj ni bilo slutnje vojne. Ko je aprila 1945 potoval po Bavarski, je tako pisal, da je presenetljivo, kako zelo običajno se zdi vaško življenje, tudi sredi vojskovanja. Voli počasi stopajo pred brano, medtem ko z okoliških hribov odmevajo streli in za večino kmetov se zdi, da se bolj bojijo razseljenih oseb, ki hodijo naokoli, to je osvobojenih tujih delavcev, kot pa da bi jih zadel zablodel naboj. Zdi se, da zvoki bojev podeželanov ne skrbijo. Le za nekaj starejših ljudi se zdi, da so zaskrbljeni, drugi pa so prihod ameriške vojske opazovali verjetno z manj interesa, kot bi ga namenili cirkuški povorki, ki bi prečkala vas.

Ko govorimo o razsulu, je zanimiva Orwellova misel, da bombardiranje ni posebno nehumano. Nehumana je vojna in bombnik, ki paralizira industrijo in transport, da je relativno civilizirano orožje.

Največja težava – razseljene osebe
Omenila sem že razseljene ljudi, prav njim Orwell posveti veliko pozornosti in se mu zdijo velika, morda celo največja težava. Ko je pisal Orwell, njihovo število še ni bilo znano. Sredi aprila je tako pisal, da so v Franciji zavezniške sile osvobodile 100.000 razseljenih ljudi, v Nemčiji, zahodno od Rena, pa tudi 100.000. Domneva, da je bilo tedaj že približno dva milijona razseljenih ljudi, z napovedjo naraščanja števila pa naj bi bilo takšnih ljudi samo na nemškem ozemlju približno sedem milijonov, morda celo do 12 milijonov.

V kontekstu druge svetovne vojne je pri tem šlo za vojne ujetnike in prisilne delavce, za katere Orwell omeni, da so bili kar dobro hranjeni. Če pa pogledamo aktualne podatke, ti obravnavajo predvsem interno razseljene osebe, leta 2021 naj bi jih bilo po podatkih agencije za begunce pri OZN-u dobrih 53 milijonov.

Orwell piše, da se bodo verjetno pojavila nesoglasja med zavezniki, ali je vse te ljudi treba vrniti domov ali ne. Pravi, da bi verjetno številni Ukrajinci in Poljaki iz vzhodnih predelov Poljske raje ostali tam, kjer so, torej na nemškem ozemlju. Kaj torej storiti z njimi?

Stroga cenzura poročanja o zadnjih dneh vojne
Orwellove tekste je treba brati tudi na ozadju dejstva, da je tedaj obstajala stroga cenzura. Orwell tako ni smel omenjati imen krajev, skozi katere je potoval, vsi teksti pa so šli skozi 'sito' Shaefa (Shaef – Supreme Headquarters Allied Expeditionary Force – vojaška oblast zaveznikov v zahodni in severni Evropi). Posledica tega je bila tudi vsebina francoskih časopisov. Orwell piše o razcvetu žurnalizma in o nastopu novega tipa novinarja; to je zelo mladega, idealističnega, a vendar utrjenega zaradi delovanja v ilegali in povsem nekomercialnega v nazorih. Ti možje da bodo slej ko prej imeli vpliv v povojnem časopisju.

No, v trenutku, ko je bil Orwell v Parizu, je tam izhajalo več kot 20 časopisov. A kot je opazil, so imeli skoraj identično vsebino. Kot da bi včasih zgolj zamenjali ime avtorja. Vse to naj bi bil rezultat cenzure. Omeni pa, da noben časopis ni protiameriški ali protibritanski, kaj šele da bi bil protiruski.

To zadnje je zanimivo, saj se je v tistem času že začela nakazovati železna zavesa in tudi Orwell piše o tem, da nihče zares ne ve, kaj se dogaja na sovjetskem območju v Nemčiji. V več besedilih pa omeni, da se ljudje bojijo, da bi prišli pod Ruse, da si želijo ameriško ali britansko oblast.

Tudi zaradi aktualne situacije so Orwellova besedila zanimivo branje. Predvsem zato, ker osvetli vsakdan ljudi, ki so vojno preživljali v različnih razmerah, vsi pa so se nekako privadili nanje. Ja, vojna ni le vojskovanje, je tudi boj za ohranitev čim bolj normalnega vsakdana. In čeprav so bila tehnološka sredstva rudimentarna in zelo drugačna od današnjih, lahko zaradi intenzivne propagande tudi o drugi svetovni vojni govorimo kot o hibridni vojni, torej o vojni, kjer ne odloča le metanje bomb, pač pa tudi sredstva za oblikovanje mnenja in zavzemanje drže.