Ob življenjskih spominih se je spraševal, ali človek izgine v nič, iz katerega je vzniknil, ali vstane v življenje, v novost življenja.

Snoj je zapisal: "Ko napoči kriza poslednjih let, se – če že prej ne – v človeku zbudi ali znova obudi prvo izmed poslednjih bivanjskih vprašanj."

Snoj je knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je v bolezni, stiski in trpljenju, ko se mu je konec zemeljskega bivanja nezadržno bližal, zato je še toliko bolj pretresljiva. In kot že kaže sam naslov knjige Očetov sin – Sin Očetov. Na novo o Bogu (knjigo je izdal Kud Logos), je ob preteklem odnosu do očeta iskal nov odnos do Boga.

O pisateljevem zadnjem delu so se v oddaji Ars humana pogovarjali s teologom in filozofom Edvardom Kovačem, ki se je večkrat srečeval z Jožetom Snojem, tudi v zadnjem obdobju njegovega življenja.

Jože Snoj je svojo zadnjo knjigo dokončal manj kot dva tedna pred smrtjo. Pisal jo je, ko ni mogel početi skoraj nič drugega, nevropatija mu je požrla mišično tkivo med prsti, ni si mogel zapeti gumba in dobro prijeti žlice, z roko nesti kozarca k ustom. Ukrivilo mu je prste, nazadnje je tipkal z dvema ukrivljenima, piše v spremni besedi njegov sin Vid, ki poudarja, da je bilo brez dvoma pisanje tisto, kar ga je držalo pri življenju. Delo je avtobiografija, ki je napisana na smrtni postelji. Edvard Kovač, kako ste z vidika tega, kako je Snoj pisal to svoje zadnje delo, brali knjigo Očetov sin, sin očetov – na novo o Bogu?
Res je, ko nekdo odhaja, želi še z zadnjimi močmi znova povedati tisto, česar v življenju ni uspel. Pravzaprav je ta občutek neke nedovršenosti, da še ni vsega zapel, vsega izgovoril, last vsakega umetnika. Vemo, da je veliki virtuoz na violini Nikolaj Paganini pred smrtjo dejal: 'Umrl bom, pa še nisem izvežbal četrtega prsta'. Se pravi, da najlepšega, čudovitejšega še ni izrekel. In vidimo, da prav ob koncu, ko piše tudi z zadnje strani svoje knjige, skorajda jeclja in se vrača v tisto otroštvo, s katerim nikoli ni obračunal svoje grenkobe, se je nikoli ni osvobodil. Še enkrat izgovarja svojo bolečino in ukazuje svojemu srcu, da je pristno. In to se mi zdi najlepše: da je človek takrat, ko odhaja, zopet otrok in je tisti najlepši. Najlepše srce, ki ga ima v sebi, mu zopet zapoje in svojim dragim pove tisto, kar je nosil vse življenje, kar jim je vse življenje želel izreči in zdaj na koncu znova poskuša.

Kdaj ste se vi nazadnje srečali z Jožetom Snojem, kakšna so bila vaša srečanja z njim?
Zadnja leta sem se srečeval pri njem, ko ni več hodil v družbo, ko se tudi ni več udeleževal pisateljskih srečanj. Takrat sem ga na domu obiskoval, sva se pogovarjala in ponovno premlevala tisto vprašanje neizrekljivosti. Torej tisto, kar je pač povedal na začetku svoje knjige. Prvi del predstavljajo pesmi in na 31. strani pravi: 'blagoslovljen, ki prihajaš v imenu nikogar od nikogar'. To je strašno zanimivo, ker na eni strani vidimo dikcijo ali izraz velikega duhovnika Zaharije, ki zapoje pozdrav svojemu sinku Janezu Krstniku. Blagoslovljen, ki prihajaš. Sveto pismo pravi v imenu Gospodovem, pesniku Jožetu Snoju pa je ta Gospod neznanec, se pravi tisti, ki je neizrekljiv. Stalno hoče poudarjati, da so največ gorja v 20. stoletju naredili veliki ideali, ki so se konkretizirali tudi v objekt, predmet ali kakšno ideologijo. Zato se je sam najbolj varoval te ideologije in mu je bila blizu negativna teologija, tista neizrekljiva. Da bo najbližje Bogu ali najbližje večnosti in neskončni ljubezni takrat, ko bo priznal, da je vse tisto, kar je rekel, vse tisto, kar je izgovoril, ničevo.

Zanimivo se mi zdi to, kar pravite, da ste se srečevali z Jožetom Snojem v zadnjih letih, ko se je zadrževal bolj v okolju svojega doma. Imate neko podobo Jožeta Snoja v teh zadnjih letih, zdaj pa ste dobili tudi podobo skozi to knjigo, v katero je prelil svojega duha. Ali ste tega duha slutili v srečevanjih ali pa ste zdaj mogoče na novo odkrili Jožeta Snoja skozi to njegovo knjigo?
Eno in drugo. Se pravi, to je vsekakor on. Torej tekstno, kritično so to njegove pristne besede. Nisem vedel, da je otroštvo tako živo v njem in da iz njega venomer črpa. Mislil sem, da je šlo to pri njem prek premišljevanja, prek prijateljev iz Nove revije, tako, kakor je pisal v znameniti 57. številki Nove revije, kjer je predstavil kristjana, tistega kristjana, ki se odloča za samostojno pot, osebnostno pot. Ampak zdaj sem videl, da je ta osebnostna pot nekaj drugega kakor tisto, kar ga je učil slovenski janzenizem. Videl sem, da je ta vedno tlel v njem in da je potem prek moderne teološke misli, pa tudi prek negativne teologije, ki sem jo omenil, samo našel potrditev tistega, kar je slutila njegova otroška duša.

Bi pa rad še omenil, da sem ga poznal tudi osebno, ampak ne tako osebno, intimno, ampak v osebnih, prijateljskih krogih. Še pred osamosvojitvijo Slovenije je Jože Snoj pripadal tako imenovanemu trnovskemu krogu, kjer smo se zbirali okrog duhovnika Janeza Pogačnika, ki je bil prijatelj Nove revije, zelo odprt in je bil hvaležen Jožetu Snoju za vsako kritično misel. V teh naših pogovorih so se prepletale nasploh širša slovenska kultura, širša slovenska družbena javnost, pa tudi širša cerkvenost. Jože je tudi v teh pogovorih vedno zahteval, da se mu prizna status samostojnega misleca. Vedno si je izprosil in tudi dobil uveljavitev svoje besede, da pa on čuti drugače. Prav zato smo čutili, da je vedno iskal svojo pot, in pri tem me je stalno spominjal na Edvarda Kocbeka, ki je rad tvegal. Na Bohinjskem tednu je govoril o heretični misli in kako heretična misel vedno nasprotuje ideologiji. In prav se mi zdi, da je Jože Snoj tudi v našem trnovskem krogu to "heretično misel", ki je pomenila misel pristnosti ali pa globlje etičnosti, vedno zagovarjal.

Snojeva zadnja knjiga je nekaj posebnega tudi po formi. Začne se s pesmimi, ki jih je za skorajda majhno pesniško zbirko, sledi prozni del, na trenutke Snoj celo slika z besedami, kako brati njegovo knjigo.
Pesnik vidi, da lahko poda svojo pot, pot iskanja resnice samo na celosten način, in celosten je v več smislih. Poznamo ga kot izvrstnega romanopisca in nekatere teme se mu tukaj ponovijo, kajti tudi njegovi romani so delno avtobiografski. Ampak poleg tega cvetočega in na trenutke dialektalnega jezika, ki ga tudi najdemo v njegovih proznih tekstih, pa je predvsem pesnik. V teh pesmih na 47 straneh je povedal vse. Vendar na zahteven način, se pravi, da tisti, ki bo razumel njegovo pesem, je tudi že sam pesnik. V proznem tekstu pa govori v svojih reminiscencah ali o svojih osebnoizpovednih doživetjih. Ampak vidite, tudi ta kombinacija poezije in proze mu ni dovolj. Želi biti slikar. Zelo zanimivo je, da tudi pri kakšni misli razporedi črke v obliki križa, v njegovem pojmovanju Križa. In tako dobita njegova proza in njegova poezija tudi za bralca vizualno podobo. Bi pa še nekaj dodal. Njegova proza je po metaforah in prispodobah včasih zelo blizu poeziji. Ima pa tudi neko pojočnost, saj si večkrat dovoli biti narečen. V narečju pove nekaj, da bi izgovoril ali zapisal zvočnost kot notno črtovje. Jože je zelo rad zapel, tudi v naši družbi, ko smo šli kam na izlet, je bil za to, da kaj zapojemo. Kakor mi je ob smrti povedala njegova hči Zarika, so se dan pred smrtjo vsi njegovi otroci zbrali ob njem.

Kaj ste peli?
Slovenske narodne. Zelo je spoštoval slovensko izročilo in bil prepričan, da slovenske narodne izražajo globino narodove duše. No, zadnja njegova želja je bila, da bi ob njegovi smrti otroci z njim zapeli. Dejal je: "Zarika, ti začni".

Katero pesem so zapeli?
Ne vem, nisem vprašal. Vem, da je rad pel tudi prekmurske pesmi. Ampak pomembno se mi zdi, da se mi je zdel glede na ta opis in njegovo knjigo podoben kralju Davidu. Kralj David je sestavljal psalme in jih prepeval. Na dvoru kralja Savla je bil kot harfist, ne kot pevec. Pomembno je to, da se kot pesnik zaveda, da je njegovo razmišljanje (sam je bral Heideggerja in postmoderne filozofe) jecljanje, nemoč. Raje je napisal pesmi, ki so bajanje o Bogu, jecljanje o Bogu, pa vendar prepevanje o Bogu. Zato se mu je pesem zdela tisto najgloblje sporočilo. Če ne začutimo te poetičnosti ali te pesmi, najbrž zgrešimo tudi pomen njegove zadnje knjige.

Vprašanje, koliko sem kristjana, je vprašanje, na katero ni odgovora. Nihče ne more reči, da je pravi kristjan, da je idealen ali pa da je vreden zveličanja in lahko v tem smislu v miru umre. Tako si ga v svoji knjigi zastavlja tudi Jože Snoj, pa tudi vsak kristjan si ga vendarle mora zastavljati, vsaj naj bi si ga zastavljal. Si pa to vprašanje seveda vsak človek lahko zastavi na svoj način, na drugačen način in v načinu, kako si zastavlja to vprašanje, je čutiti tudi odgovor ali pa pričakovati odgovor. Kaj vse razberete v kontekstu Snojevega vprašanja v uvodu njegove zadnje knjige?
Gre vedno za tisto vprašanje, ali sem v polnosti človek, ali sem pristen človek ali ne. Vsekakor je bil znotraj krščanske tradicije v polnosti človek ali v polnosti kristjan samo Kristus. Tukaj je blizu filozofu Frideriku Nietzscheju, ki je dejal, da je bil edini pravi kristjan doslej Jezus iz Nazareta. Zaradi tega so ga tudi usmrtili, ker niso prenesli njegove pristnosti ali navzočnosti samega Boga v njem. No, ampak on sam čuti svojo nebogljenost, svojo nemoč, ne samo v izrazu, ampak tudi v telesu. Tudi njegovo hrepenenje po ljubezni je tolikšno in sam čuti, da je to hrepenenje neusahljivo, neuresničeno. Ob tem pa se moramo vrniti dve strani nazaj, kjer končuje svojo pesniško zbirko, s katero začenja knjigo. Naslovil jo je s prvimi besedami: Ne boš se ponovil nikoli več. Se pravi, da je živel enkratno, izjemno milost, da je doživel enkratnost skozi življenje in tukaj lahko pri njem prepoznamo Bernanosovo misel Dnevnik vaškega župnika, ki se končuje, pa kaj za to, vse je milost. Vse, kar je doživel, je pač milost, je prejel kot milostni dar.

Ne glede na to, kako zahtevno je življenje.
Tudi, vsekakor. Tudi trpljenje, stisko, razočaranja – vse je sprejel kot dar in zdaj je prišlo do tega, kot je rekel apostol Pavel: Izročil sem vam tisto, kar sem prejel. On je prejel marsikaj, preizkušnjo, bolezen, pa tudi ponižanje, razočaranja. Ampak vse to je dar, da je lahko poglabljal svojo misel, poglabljal svoj odnos z Bogom in razbijal stereotipe, ki jih je prejel kot otrok. In proti tem stereotipom, temu janzenističnemu Bogu je protestirala njegova otroška duša. To je njegov duhovni testament, ki bi ga rad izročil svojim prijateljem. Je pa skromen: Kdo pa sem jaz? V tej pesmi pravi, da je iztočen milni mehurček, zdaj je konec, zdaj sem iztočen. Ne pravi, da je zlata posoda z večnim napitkom, daleč od tega. Pravi: milni mehurček minulih milenijev ostajaš.

Ampak vseeno, čeprav je milni mehurček, ki se je iztekal, hoče s subjektom, ki ga napiše v latinščini v treh presledkih, povedati, da ga je vrglo ven tisto spodaj, da je bil zopet vržen v ta svet, je bil sam priklican v svet. V tem svetu pa je doživel slutnjo, da bo večen. In ta večnost je gotovo dar. Ponovno poudarjam, da sam čuti, da je nebogljen, sploh ne ve, kakšen kristjan je, ne ve, kako je bil človek. Vedno se je bojeval za pristnost. Sam ne more soditi, kaj mu je uspelo. Ampak vendar je zaslutil, da bo večen. Na tem mestu se zadnja pesem zopet približuje Kocbekovi pesmi Molitev. Kajti Kocbek konča »vekomaj ne bom nehal biti«. Ta biti je dar, se pravi, bit mu je bila podarjena in prek te biti življenja je stopil v večnost. Na tem mestu se mi zdi, da se približuje Edvardu Kocbeku. Kocbekov oče je bil organist in zvonar, zaradi česar Kocbekova bitka spominja na slovenske zvonove. Ne smemo pozabiti, da si Slovenci v tujini ne želijo le, da bi videli še enkrat našo pokrajino, ampak da bi slišali naše zvonove. To je to bitje, ti zvonovi, to je Jožeta Snoja slovenska pesem. To se mi zdi strašno lepo, da mu je slovenska pesem na neki način angelska pesem večnosti. S tem priznava, da je pesem, najgloblja bit ali najgloblje, kar je človeku utrip njegovega srca, njegovega življenja ali pa njegova slutnja, vendar religiozna. Če je rekel Tertulijan, da je človeška duša po naravi krščanska, bi za Snoja lahko rekli, da je dejal, da je slovenska duša po svoji naravi religiozna, hrepeneča po neskončnosti. In da mora Slovenec, če je pristen, pripeti v večnost.

Religioznost Jožeta Snoja je prežeta z uporništvom. Tudi ko beremo knjigo, iz nje razberemo, kaj vse je zavračal – janzenizem ali pa samoumevnost krščanstva. O tem ste nekaj že povedali, pa vendarle: kako pa lahko zaslutimo skrivnost Snojeve vere, iz česa je črpal vero?
Lahko bi rekli, da se Jožetu Snoju pozna, da je bral Sveto pismo, posebno preroške teme. Na eni strani mu je prerok, otroška duša v njem, ki kriči in zahteva pristnost odnosa do Boga. Na drugi strani pa je prerok odrasel mož, ki se zoperstavlja zoper tiste, ki so se polastili Boga, ki so se polastili resnice, ki so se polastili Besede kot take. Zahteva novo pristnost. Uporen je v več smislih: V krogu Nove revije, uporen je tudi zoper ostanke avtoritarnega režima, ki ni demokratičen, in bo uporen do konca. Uporen je tudi znotraj Cerkve, tudi do kakšne papeževe geste. Zdi se mu, da mora biti tudi Cerkev, zlasti pa zakramentalno življenje, dovolj pristno, upoštevati svobodo, svobodo duha. In tu je imel Jože Snoj veliko težavo z ostanki janzenističnega krščanstva, katolištva, ki je k nam prišlo prek protestantske etike. S tem se nekako razlikujeta od Edvarda Kocbeka. Edvard Kocbek je poznal duhovnike, ki so bili blizu Slomškovemu duhu, kjer je zmagovala pristna človeškost. Medtem pa je bil Mokronog oz. Dolenjska za Jožeta Snoja zelo boleča.

Kamor se je preselil iz Maribora.
Tako je, ko so ga Nemci zasedli, so prebegli na Dolenjsko. Spomnimo se, da veliki Friderik Baraga ni zdržal med janzenističnimi Kranjci in je pobegnil med Indijance.

Se pravi je bil tudi Baraga zelo strog, ampak strog do sebe.
Da, ampak zelo mil, prizanesljiv.

Bil pa je velik asket.
Da. Saj to je stara krščanska tradicija, da sme človek pokoro nalagati sebi, biti do sebe zahteven. Če se vrneva k Jožetu Snoju, je zahteval tudi pristno doživljanje zakramentov. Da so zakramenti svete skrivnosti, in ne magična formula ali magični obred. Zahteval je pristno doživljanje svetih skrivnosti znotraj zakramentalnega življenja. Potem je pa še naslednja stvar. Zdi se mi, da je bil upornik tudi v medosebnih odnosih. Da je bil v medosebnih odnosih najprej kritičen do sebe, da je priznal, da vsega ni zmožen, potem pa zahteval tudi, da mora prijateljstvo ostati pristno za vsako ceno. Tudi če vzame tveganje nase, da bi se zaradi pristnosti razdrlo. Skupni imenovalec pa je pri Jožetu Snoju zavest svobode. Ko govorimo o njegovi religioznosti ali njegovem iskanju presežnosti, mogoče premalo poudarjamo, je prav ta zavest – podobno kakor pri Berdjajevu, ki ga je tudi bral –, da je naša podobnost Bogu (Sveto pismo pravi, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi) zanj svoboda. Da Bog tako ljubi svobodo in tako želi, da je človek svoboden, da s tem tvega tudi, da izgubi človeka. Zato hoče biti tudi v prijateljstvu pristen, svoboden, tudi za ceno tveganja. Seveda pa tudi molitve, pesništva, literature ni brez svobode in tu si celo v literaturi vzame veliko svobodo. Seveda je Jože Snoj kot pesnik postmodernist in mu svobodo omogoča moderen verz. Ampak v proznem tekstu gre za veliko literarno svobodo, da menjava poezijo in prozo, da menjava literarni jezik z dialektalnim, da vključuje neologizme, nove izraze. Hoče namreč izraziti pojočnost slovenskega jezika.

Zato bi rekel, da odhaja iz tega sveta svoboden, ampak na koncu pa prepozna nekaj, kar je bistveno: bistveno je, da je svoboden le tisti človek, ki ljubi, zato odhaja iz tega sveta z ljubeznijo do vseh svojih dragih.

Jože Snoj naj bi večkrat spregovoril o absurdu križa tudi v času nastajanja svoje zadnje knjige. V odlomku iz knjige Očetov sin, sin Očetu. Na novo o Bogu omenja absurd križa v povezavi z resnico in šalo.

Pobiča dobiva cerkev po njeno,
pobič pa njeno vero po svoje.
Za oboje ima zasluge njegov ata.
Nauči ga zadržat in tudi zdržat.
Vse dokler, na priliko, Wojtyla
Josemaria Escrivaja, najhujšega
oponenta Janezu XXXIII. na 2.
vatikanskem koncilu, ne razglasi
za svetnika, hodi k zapovedanim
mašam, vse to in tako prenaša,
ker ga ata nauči tudi, da je ni stvari
ne v nebesih ne na zemlji - razen, se razume, absurda križa, iz katere se ne bi dalo, če si židane in sploh obešenjaške volje, iz čistega srca pošalit, ker sta šala v resnici in resnica v šali kot en in isti hec, en in isti res. En sam Križ s temi svetniškimi trpini mu nabrito pomežikne - ko so z ene muke na drugo
kakor po štingah gor v nebesih,
se jih zlepa ne spravi več nazaj
po tej iz vseh bolečin zbiti lestvi.
Jaz pa poznam enga, vzkliknem,
svet Miklavž, ne de, se mu reče.
Bravo, glavca, se mi pomuzne ata, temu dobrmu starčku se pa res da eno noč tud po desetkrat dol pa gor s košem za darila.

V tem odlomku razberemo ta topel odnos, ki sta ga imela oče in sin o dialogu o nebesih, vmes pa je omenjen absurd križa, še prej drugi vatikanski koncil. Kaj sta šala v resnici in resnica v šali v povezavi z absurdom križa pri Jožetu Snoju?
Vidimo, da je pesnik, pisatelj, mislec Jožef Snoj večkrat nagajiv in hudomušen. Ravno njegov humor ali celo ironija je izražanje svobode. Njegov stavek je: Bog misli resno, a je šaljivec. Se pravi, da gre za resne šale. Kaj to pomeni? To pomeni, da so iz večnosti vse naše težave, pehanje, spori, prepiri tako neznatni, da se nam mora Bog smejati. Ampak tukaj gre še naprej, da ne vemo, zakaj se je Bog »šalil« z nami in marsikaj dopustil. Pesnik, ki je marsikaj filozofskega prebral, vidi, da prek filozofije ne bomo prišli do Boga. Ampak mora nastopiti pesem. Pesem je tudi nagajiva, hudomušna, je paradoksna. Tu bom prišel k paradoksu, prek katerega se lažje dvigamo k Bogu. Bog govori na tako nenavaden, nerazumljiv način, da se nam ne zdi več logično.

Ko sva se pogovarjala, sem mu povedal, da eden izmed francoskih teologov duhovito pravil, da Bog rad posluša teologe zaradi tega, ker vedno znova o sebi izve kaj novega. Se pravi, smešni smo vedno, ko ukalupimo ali začrtamo neko shemo ali pojme, kot sta večnost ali pa presežnost. Če gledamo stvari iz večnosti, iz večnostne perspektive ali iz perspektive svobode, se nam marsikaj zdi humorno. Bog seveda misli resno in tudi vi ste zelo resno zastavili vprašanje o absurdu ali nesmislu križa. Tukaj je naš pisatelj Jože Snoj, učenec apostola Pavla, ki govori o norosti križa. Apostol pravi, da Grki oznanjajo modrost, mi pa nespamet ali pa norost križa. Kaj to pomeni? To pomeni, da obstaja nesmisel, absurd ali norost križa. Tukaj je treba povedati, da vsaka neumnost, vsak delirij še ni norost križa. To je zelo pomembno. Čeprav imamo v ruskem pravoslavju tradicijo, da ta, ki je neumen, govori o neki drugi logiki in je sveta oseba, ima pravico metati kamenje v menihe, v škofa in tako naprej. Ampak to je druga tradicija. Medtem ko Jožef Snoj resno misli, da ima vendar ta norost križa drugi smisel. In ta norost križa ali absurd križa lahko razkrije novi smisel prek ljubezni. Če pomislimo, je v družbi strategija moči, oblasti. Tudi v medosebnih razmerjih gre večkrat za nadvlado. Ko pa nekdo popusti, se daruje, je večkrat nesmiselno, ampak na primer ljubezen staršev do otrok večkrat vodi v ta absurd, nesmisel križa. Se pravi, večkrat potrpijo, se žrtvujejo iz ljubezni. Ljubezen je tista, ki lahko osmisli tudi absurd križa. In v tem smislu Jože Snoj pogreša absurd križa znotraj Cerkve. Ker absurd križa pomeni, da se človek odreče oblastiželjnosti, materialnosti in ostane samo ljubezen. Absurd križa je tudi znotraj mistike v Cerkvi vedno sobival s samo strukturo – to so bili redovniki, menihi, posvečene osebe, ki so kazali za vdor večnosti neke druge logike znotraj nas.

Jože Snoj se upa pošaliti ali ponorčevati iz kakih teoloških trditev in se odloča za heretično stališče, kajti pri Bogu je čisto drugače. Strašno zanimivo je, da tudi znotraj katoliške tradicije nihče doslej še ni bil obsojen na podlagi mističnih spisov ali poezije. V mistiki, v poeziji pride do paradoksa, pride do nesmisla, ampak seveda to potem ni doktrina. Doktrina je v pojmih, v jasnih konceptih. Ampak Jože Snoj tudi znotraj teologije zahteva absurd križa, zahteva poezijo, zato mu je tako blizu Vladimir Truhlar, velik teolog, ki pa je seveda pisal tudi pesmi in s pesmimi izražal še veliko več. Ko je napisal profesor Janez Janžekovič v reviji Nova pot 80 strani dolg povzetek svoje epistemologije ali spoznavoslovja, je rekel: vse to pa pesnik lahko izraža že v eni pesmi in na koncu citira Vladimirja Truhlarja.

Absurd križa je bistvo Križanega. Da bi bil Jezus Kristus kot Božji Sin križan, je bil nesmisel, absurd za Jude oziroma za vse tiste, ki so, kot beremo v Matejevem evangeliju, Jezusa sramotili in govorili: ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin in stopi s križa. Podobno so ga zasmehovali tudi veliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: druge je rešil, sebe pa ne more rešiti. Izraelski kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel 'Božji Sin sem'. Torej naj bi se vsak verujoči soočil s tem absurdom, absurdom križa, da Boga ni mogoče najti tam, kjer ga je po človeško najbolj za pričakovati. In Jože Snoj je želel, da bi se kristjani v večji meri spraševali o svoji veri, da je ne bi jemali samoumevno. O tem je tudi pisal v 57. številki Nove revije, o slovenskem krščanstvu.
To je zelo bogat članek. Strašno zanimivo je, da Jožef Snoj v tem članku kritizira tudi način posodobljenja slovenskega krščanstva. Pravi, da ne more biti rešitev v tem, da se v liturgijo uvaja moderna glasba. Rešitev je v globini, v osebnem iskanju in srečanju z Bogom. Na veliko sredo smo pri bogoslužju brali 50. poglavje preroka Izaije, kjer prerok pravi, da je poslušal, da mu je Bog odprl uho. Potem govori, kako so ga sramotili in mu pulili brado. Mi takoj pomislimo na bolečino, ampak to je sodni tekst. Gre torej za ponižanje moškosti. Jože Snoj je nosil brado in mu je bil ta tekst blizu. Ampak kaj pravi besedilo? Prerok pravi, da trpeči božji služabnik govori o poslušanju Boga. Prav za to gre. Tudi Jože Snoj kot pesnik misli, da mora vsak prisluškovati, poslušati Boga. Če mu bo razodeto, bo našel moč tudi za ta absurd križa, tudi za ponižanje in bo vztrajal. Poslušanje ni samo poslušnost v smislu pokorščine, ampak pomeni poslušati odprto uho tudi za nebeške melodije, za melodije tolažbe, upanja, novega življenja. Zato tudi na koncu s svojimi črkami nariše križ kot znamenje upanja. Kajti kot pravi sveti apostol, mi pa oznanjamo Kristusa, križanega in vstalega, se pravi, Križ je hkrati vstajenje, je svetloba, je novo življenje. In zato bi lahko rekli, da je Jože Snoj prepričan, da je poklic vsakega kristjana v tem, da je tudi umetnik tako, da posluša, prisluškuje večnosti, da zasluti najlepše melodije, da zasluti pogum, ljubezen, odpuščanje ter ima potem ta pogum ubesediti in udejanjiti.

Jože Snoj se na začetku knjige sprašuje: In kakšne bodo posledice, ko ne vem, koliko sem kristjana? Na koncu knjige pa je odgovor, ki ga zapiše v podobi križa:
Jože, kaj te še čaka? Še malo bom poskušal zaspati, še malo, Jožek, glej, se igračkam s črkami z žeblji.

Skozi knjigo se mi je na trenutke zdelo, da bo odgovor na vprašanje, koliko sem kristjana, seveda negativen. Saj tudi vsak, ki se iskreno sprašuje o tem, ima verjetno pred sabo bolj negativne odgovore. Kot ste povedali, je bil edini pravi kristjan Jezus. Pravi odgovor za človeka pa je verjetno 'ne vem' in drža zaupanja. Snoj je zadnje besede svoje zadnje knjige razporedil v obliki križa. »Zveličaj me vzhičenega INRI, Jezus nazareški, kralj judovski, zveličaj me vzhičenega.« Nad čem je vzhičen Jože Snoj?
Pravi, da se bo še malo zaigral, igračkal, torej, da bo vesel. Kaj to pomeni? Vzhičen je nad tem, da je zopet postal kot otrok, ki se znova igra. V tem smislu mu križ, ki ga je narisal ali izgovoril, pomeni isto igro veselja, ki naznanja večno veselje, večnost. Se pravi, da z veseljem odhaja v večnost. Kot pravi kralj David, da pojdemo v hišo Gospodovo veseli, tako se tudi igra s črkami. Z veseljem najde svojo otroško dušo in je otrok v več pomenih. A ne otrok kot zadnja ali najgloblja kreativnost, ampak otrok kot veselje, pa tudi otrok, ki je nebogljen, ki ve, da mu bo marsikaj, najbrž tudi vse, odpuščeno.

Tudi v evangeliju beremo: Morate vstopiti kot otroci.
Res je. Najlepše se mi je zdelo, da je hotel biti obdan z otroki.