Poznamo jo kot avtorico nekaterih najlepših pravljic, ob čemer pove, da so njeno ciljno občinstvo odrasli, ki so ohranili otroškost, a niso otročji, kot pesnico tragičnih baladnih tonov, kot šansonjerko in v zadnjih letih tudi kot pisko haikujev, in poznamo jo kot umetnico, ki vedno brani nemočne, se postavlja za manjšine ter kritizira družbene in politične razmere.

Sprva delala v gledališčih
Rodila se je leta 1939 v Mariboru. V Ljubljani je končala srednjo vzgojiteljsko šolo in leta 1968 diplomirala na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo (AGRFT). Nekaj časa je igrala v Mestnem gledališču in pozneje v ljubljanski Drami.

Njena prva pesniška zbirka Somrak je izšla leta 1964, tej je sledilo še šestnajst zbirk. Med najbolj znane zbirke sodijo Pelin žena, Vojskin čas in Tisti čas, zaznamujejo jih motiv zla ter slogovne in doživljajske prvine iz ljudskega mitskega sveta, s katerimi ustvarja baladno ozračje. Leta 2002 je predstavila slovo od poezije z antologijo svojih najboljših pesmi z naslovom Samost (2002), ki je bila izdana v samozaložbi. Izdanih je bilo le 100 izvodov, od katerih so jih prodali le tretjino, medtem ko so preostali izvodi shranjeni kot dediščina, iz katerih naj bi se po njeni smrti financiral mariborski azil za živali.

Lani je izšla njena druga zbirka haikujev z naslovom Naj bo poleti, njena prva zbirka haikujev z naslovom Zima vezilja je izšla leta 2016.

Več kot 300 knjižnih naslovov
Leta 1970 se je odločila za pot svobodne književnice. Poleg poezije in proze je pisala radijske in lutkovne igre za otroke ter drame za odrasle. Z več kot 300 knjižnimi naslovi ima eno najobsežnejših slovenskih bibliografij, za svoja dela je bila večkrat nagrajena. Prešernovo nagrado za življenjsko delo so ji namenili leta 2000, a jo je zavrnila. Uradno se je upokojila leta 1997.

Največkrat odigrana je Sapramiška

V proznih delih je oblikovala samosvoj slog, v katerem prevladujejo živali s posebnimi imeni in premišljenimi značaji, v njih se pogosto pojavi arhetipski motiv odhoda od doma. Veliko njenih del je bilo uprizorjenih kot gledaliških iger. Med njimi je največkrat igrana Sapramiška (Lutkovno gledališče Ljubljana), ki je bila prvič uprizorjena 1986 in jo igrajo še danes. Že leta 2012 je doživela 1600. ponovitev.

Nekatera dela, namenjena otrokom, so bila posneta tudi na zvočne nosilce: Pekarna Mišmaš, Sapramiška, Čuk na palici, Mali kakadu, Sovica Oka. Med njenimi deli za otroke in mladino so med drugim še Kosovirja na leteči žlici, Mačje leto, Pod medvedovim dežnikom, Mali parkelj Malič, Veveriček posebne vrste in Mesečinska struna.

Sorodna novica "Ne vem, če drži floskula, da je v vsakem človeku nekaj dobrega ..."

Ozkosrčni Slovenceljni
Je tudi avtorica satiričnih pesmi in zgodb za odrasle, ki jih zaznamujejo jedke izjave in komentarji. Podpisala je knjigo časopisnih kolumn S krempljem podčrtano, ki je izšla leta 2004, in satiro Prekleti kadilci iz leta 2001. Pogost eksistenčni vzorec rojakov je med drugim ošvrknila z neologizmom Slovencelj – tako imenuje vse ozkosrčne, primitivne, dvolične in servilne Slovence. V javnosti so odmevale tudi njene izjave proti Rimskokatoliški cerkvi.

Koncert Nosil bom rdečo zvezdo
Leta 2015 se je s še trojico slovenskih pesnikov in pisateljev ob begunski krizi odzvala na postavljanje žičnate ograje na meji s Hrvaško. Izjavila je, da "nočejo ograje z britvicami". Lani in pred tem že leta 2017 je del javnosti razburila tudi s koncertom Nosil bom rdečo zvezdo na Kongresnem trgu v Ljubljani. Koncert je obakrat naletel na nasprotovanje Inštituta za domoljubne vrednote in Društva Moris iz Kočevske Reke, ki so pozvali k prepovedi koncerta. Tedaj je povedala, da ji rdeča zvezda ne pomeni simbola totalitarizma, temveč simbol združevanja, svobode in upora.