V primeru romana Prvi, drugi, treći čovek (Prvi, drugi, tretji človek) Đurđevićeve, v katerem je pisateljica "odkrila", kako se je skrival Karadžić, bi po odkritjih, ki so sledila njegovi aretaciji, lahko zastavili vprašanje, ali je "umetnost ovadila življenje", piše srbska tiskovna agencija Tanjug.

Karadžića "skrila" v psihiatrično ordinacijo
Đurđevićeva, ki so jo spodbudile večne zgodbe o najbolj iskanem haaškem obtožencu, natančneje o "lovu" na Karadžića, si je izmislila prvi pravi srbski vohunski roman, v katerem je glavni lik prav nekdanji vodja bosanskih Srbov. Pisateljica ga je "skrila" v neko beograjsko ordinacijo, v kateri je delal kot psihiater, obiskovali pa so ga "zaposleni" v raznih "službah" - od domačih do ruskih in ameriških, saj je Beograd stičišče svetovne obveščevalne elite.

V času, ko je nastajal roman, je založnik, zrenjaninska Agora, spoznal, da mora pohiteti z objavo, saj se je bal, da bi Karadžića prijeli, kar bi pomenilo, da se ni splačalo vložiti denarja v zgodbo, ki je "mimo". V preteklih dveh letih je roman zabaval številne bralce in naletel na izjemno dobre kritike, tako da je bil v najožjem izboru za nagrado tednika NIN.

Roman (že spet) več kot aktualen
Pred dvema letoma se je na spletni strani "knjigainfo" pojavila predstavitev knjige, v kateri je bilo o romanu zapisano, da je "več kot v skladu z duhom časa - različni svetovni vohuni in njihovi domači pomagači so minulo jesen (leta 2005, op. p.) tekali po Beogradu, kjer so malo iskali in malo skrivali, na natančnih in prepoznavnih lokacijah, določenega psihiatra, ki ga haaški preiskovalci označujejo kot osebo številka 1 med obtoženimi za vojne zločine".

V nadaljevanju besedila je avtor zapisal, da Đurđevićeva "z že dokazanim in nagrajenim smislom za dober zaplet in dramatične preobrate vse do vznemirljivega finala suvereno vodi zgodbo skozi labirinte z nešteto slepimi ulicami, bralca pa pri tem primora, da se vpraša, zakaj Rusi 'skrivajo' tega obtoženca, za koga tokrat dela detektivka Harijeta, kdo je sodelavec Cie in kdo dvojni vohun".

Z današnjega zornega kota knjiga kar kliče k novemu branju in primerjavi pisateljičine domišljije z dogodki, ki zgodbi dajejo tisto, čemur v literaturi pravimo "epilog". Aristotel je menil, da "umetnost zrcali življenje", vendar se je že zdavnaj izkazalo, da je mogoče tudi nasprotno, da namreč "življenje zrcali umetnost".