Ob visokem jubileju je pisatelju čestital tudi predsednik republike Janez Drnovšek, ki je v svoji čestitki med drugim zapisal, da so bila avtorjeva dela opozorilo pred ideološkimi bremeni in slepili. Čeprav živi v zamejstvu, je avtor ostal vedno tesno povezan s Slovenijo, je še zapisal Drnovšek.

Pisatelj, esejist in publicist v svojih filozofsko-političnih delih pogosto kritično vrednoti razmere v Sloveniji. Kot pisatelj najraje posega po realistični pripovedni tehniki, ki se ji pridružuje še poetična proza s simbolističnimi in ekspresionističnimi prvinami. Njegovi najbolj znani deli sta romana Senčni ples in V Sibilinem vetru, za izjemne pa veljajo tudi njegovi religiozni eseji zbrani v delu Smer Nova zemlja.

Družbenokritični pogled na Slovenijo in zamejstvo
Rebula se je rodil leta 1924 v Šempolaju (San Pelagiu), v Gorici je obiskoval italijansko klasično gimnazijo, kasneje pa je izobraževanje nadaljeval v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klasične filologije. Kot ustvarjalec, kulturni in javni delavcec se je Rebula v svoji karieri vselej zavzemal za uveljavitev slovenskega in krščanskega duha, kar ga je mnogokrat pripeljalo tudi do dejavnejših posegov v politično dogajanje v zamejstvu in Sloveniji. Med dela, ki jih zaznamuje njegova političnokritična drža, tako sodita na primer zbornika Edvard Kocbek, pričevalec našega časa (1975) in Sledovi Drage (1985). Med drugim je sodeloval tudi pri revijah Novi svet, Naša sodobnost, Nova obzorja, Razgledi, Mladika (slednji sta tržaški reviji) ter slovenskih glasilih iz Buenos Airesa in Toronta.

Zgodovinskost kot literarno ozadje
Za avtorjeve prve literarne poskuse veljajo dela, ki jih je napisal v slovenskem, italijanskem in latinskem jeziku, kasneje pa se je italijanščini kot pesniškemu izrazu odpovedal. Nekaj časa je Rebula pisal poezijo, za katero je bil značilen ekspresionistični slog, kaj kmalu pa se je posvetil skoraj izključno prozi. Svoje prvo prozno delo, alegorijo Vedež ob Jadranu, je objavil leta 1945, prva zbirka novel, Vinograd rimske cesarice pa je izšla leta 1956. Že v svojih zgodnjih delih Rebula nakazuje izčiščeno tematiko usode majhnega naroda, vezana predvsem na tržaško slovenstvo, ki jo povezuje z razglabljanjem o pomenu umetniškega ustvarjanja. Avtor kasneje nadaljuje v slogu, za katerega je zgodovinskost ozadje, na katerega projicira sodobnost, da bi razkril resnico sedanjega sveta in poudaril veljavnost duhovnih vrednot.

Literarna triada in življenjski prehod
Romani Senčni ples, V Sibilinem vetru in Zeleno izgnanstvo predstavljajo literarno triado, za katero je, poleg njene monološke strukture, značilna tudi podoba osrednjega lika, intelektualca in ustvarjalca, ki se spreminja v smislu dantejevskega prehoda iz pekla v vice. V novejših delih pa se Rebula vse bolj zateka k dnevniški obliki zapisov (zbirka Gorje zelenemu drevesu) in esejistični prozi. Z njegovimi eseji je slovenska književnost dobila visoko intelektualno retoriko, Rebulov novelistični zbornik Snegovi Edena pa vanjo prinaša tudi nov žanr t. i. kratkega romana (Ob babilonski reki).

Svetovljanski etik in estet
Kot v več svojih knjigah opozarja literarni zgodovinar Janko Kos, Rebula izhaja iz izročila poznega ekspresionizma in novejšega simbolizma. Pisatelj je po Kosovem mnenju v sodobni slovenski književnosti najpomembnejši primer svetovljanskega etika in esteta, ki pa se ne more odtrgati od specifično slovenskih težav, kot je denimo narodna usoda na Tržaškem.