Javnost lahko zdaj – po dveh letih sodnih sporov – končno prvič vidi zakladnico približno 150 risb Franza Kafke, ki so do leta 2019 počivale v trezorju švicarske banke. Na risbah so dolgonogi klovni, zveriženi v smešne drže, pa možaki v cilindrih in prizori situacijske komike, na primer padcev s konja; vse te skice razkrivajo umetnika dobrega razpoloženja in šaljive narave. "Človeka, ki je ustvaril te lahkotne podobe, si je težko predstavljati kot nesrečnega moža," je v kolumni za časopis Die Zeit zapisal tudi nemški literat Daniel Kehlmann.

Risbe so več kot samo skice: Kafko razkrivajo kot veščega risarja z umetniškimi ambicijami. "Ugotovili smo, da se je Kafka zelo intenzivno posvečal vizualni umetnosti," je za The Guardian pojasnil Andreas Kilcher, urednik knjige teh ilustracij, ki bo pri nemški založbi CH Beck izšla 2. novembra. "Njegovi kolegi v šoli in na fakulteti so se zelo zanimali za umetnost – in Kafka tega ni samo opazoval, pač pa se je tudi intenzivno udejstvoval," pravi Kilcher. "To je bilo zanj več kot samo postransko početje."

Kafka, ki je odraščal v nemško govoreči skupnosti na Češkem, je med letoma 1901 in 1906 študiral pravo v Pragi. Z umetnostjo je mislil tako resno, da ga je eden od sošolcev, ki je bil pozneje zelo pomemben za Kafkovo dediščino – beseda teče seveda o Maxu Brodu – poznal najprej kot ilustratorja.

Brod, ki je pozneje postal izvršitelj Kafkove oporoke, je v študijskih letih pobiral prijateljeve risbe iz košev za smeti in jih izrezoval iz pravnih knjig. Ko je od tuberkuloze izčrpani Kafka kolegu naročil, naj njegove rokopise po smrti zažge, je v to poslednjo voljo izrecno vključil tudi risbe.

A danes vemo, da Brod te prošnje ni uslišal: po pisateljevi smrti leta 1924 je izdal tako romane kot tudi kratke zgodbe in dnevnike. Javno je predstavil tudi izbor 40 ilustracij, ki so ponazarjale temnejše plati Kafkovega pisanja. Že od petdesetih naprej različne izdaje Preobrazbe in Procesa izhajajo s prepoznavnimi ilustracijami kafkovskih silhuet. Vse ostale risbe so pristale v trezorju.

Tradicija neupoštevanja zadnje želje
Ker je moral na begu pred nacizmom Brod leta 1939 zapustiti Češkoslovaško, je Kafkov opus vzel s seboj v izgnanstvo. Pred smrtjo leta 1968 je papirje predal svoji tajnici, Esther Hoffe, z navodilom, naj jih "izroči hebrejski univerzi v Jeruzalemu, mestni knjižnici v Tel Avivu ali kaki drugi organizaciji v Izraelu ali v tujini".

A zgodovina se je ponovila: tudi Brodova poslednja volja ni bila upoštevana. Družina Hoffe je dokumente shranila v sefu v Izraelu in Švici. Šele leta 2016 je izraelsko vrhovno sodišče odločilo, da so rokopisi last narodne knjižnice v Izraelu. Še zadnji snop papirjev je na spletni strani izraelske knjižnice dostopen od letošnjega junija.

Ilustracije za Preobrazbo ni hotel
Kafka je včasih sicer zbujal vtis, kot da je nastrojen proti vizualni umetnosti: zoperstavil se je na primer založnikovi ideji, da bi novelo Kurjač opremili z linorezom newyorškega zaliva; prav tako je bil odločen, da se njegovega najslavnejšega dela ne sme opremiti z ilustracijami. "Žuželke se ne sme narisati," je leta 1915 zapisal v navodila za naslovnico preobrazbe. "Niti iz daljave se je ne sme videti."

V spremni besedi k novi nemški izdaji filozofinja Judith Butler ugotavlja, da to ni bil znak, da se je Kafka odpovedal svojim risarskim ambicijam. "Mislim, da ga ni nikoli minila ljubezen do likovne umetnosti. Risanje in pisanje je spoštoval kot dve avtonomni obliki umetnosti."