Francesco Robba (1698-1757), širše verjetno najbolj znan po vodnjaku, enem ključnih simbolov baročne Ljubljane, ki smo mu nadeli kar kiparjevo ime, nedvomno sodi med vidnejše umetniške osebnosti, ki so v zgodovini ustvarjale na območju današnje Slovenije.

Kipar, čigar delavnica je bila od dvajsetih do petdesetih let 18. stoletja vodilna v južnem delu habsburških dežel, je bil tema prve umetnostnozgodovinske disertacije na ljubljanski univerzi, leta 1927 jo je pri Izidorju Cankarju zagovarjal Anton Vodnik, vendar kljub več poznejšim študijam je prva monografija o Robbi izšla leta 1961 v Zagrebu. Podpisala jo je Vera Horvat Pintarić, ki si je zaradi svoje formalne analize v hrvaški umetnostni zgodovini zagotovila tako rekoč kultni status. Knjiga je bila dolgo tudi ključen vir novih generacij slovenskih umetnostnih zgodovinarjev za študij Robbovega dela.

Kot je na predstavitvi knjige dejal Matej Klemenčič, se je v devetdesetih letih Robbov opus zaradi bolj klasicističnega tona tedanje beneške kiparske govorice označevalo za zastarelo strujo, zato je avtorja zanimala prav njegova umestitev v kiparstvo 18. stoletja. O monografiji je začel razmišljati že pred 13 leti, pred štirimi leti se je začel konkretneje pogovarjati s Primožem Premzlom, ki je kljub strokovnim publikacijam nenaklonjenim časom omogočil izid nekaj več kot 300 strani obsegajočega dela. Knjiga je izšla ob finančni podpori Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor, medtem ko, tako Premzl, ljubljanska občina, češ da ni aktualen, projektu ni prisluhnila.
Po besedah Helene Seražin z Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta na ZRC-ju SAZU-ja to ni le edinstveno delo v slovenskem prostoru, ampak ena redkih monografij, posvečenih nekemu beneškemu baročnemu kiparju tudi v svetovnem merilu, saj je bil dolgo časa prostor rezerviran predvsem za Berninija.

Umestitev Robbovega dela v kontekst italijanskega kiparstva 18. stoletja
Monografija, ki obsega več kot 200 črno-belih fotografij Mirana Kambiča (za črno-belo estetiko so se odločili kot najustreznejšo ponazoritev belega carrarskega marmorja, ki je bil glavni Robbov material), ne prinaša le celovite predstavitve Robbovega dela, ampak tudi končno umestitev v širši umetnosti prostor, torej ne le v sklop regionalne produkcije, ampak tudi območje od Rima in Benetk ter Dunaja. Prav tako prinaša za vsako resno študijo dobrodošel katalog kiparjevih del na lokacijah v Gradcu pri Slavini, Ljubljani, Matenji vasi, Slavini, na Vranskem, v Celovcu, Karlovcu, Križevcih, Pazinu, na Reki, v Sisku, Varaždinskih Toplicah in Zagrebu. Avtor vpelje delo s prerezom stanja raziskav, ob katerih opozori na še vedno odprta vprašanja, nadaljuje z opredelitvijo izhodišč Robbovega kiparstva, pri čemer ne more mimo delavnice njegovega učitelja Pietra Baratta, predstavi Robbovo življenje in delo, obravnava pa tudi kiparjevo delavnico in njeno nasledstvo. Sicer se delo osredotoča na kiparski opus, a se dotakne tudi arhitekturnega poglavja Robbe, ki se je ponosno podpisoval kot kipar in arhitekt.
Opus, primerljiv s sočasnimi beneškimi tokovi
Klemenčič meni, da je Francesco Robba spadal v vrh sočasnega beneškega kiparstva in ga v trenutkih celo presegel. Seveda je treba upoštevati produkcijske pogoje, ki so se v Ljubljani občutno razlikovali od finančno močnejšega beneškega okolja. A obenem so bile Benetke (tudi v primerjavi z Rimom) mnogo bolj normativno umetniško okolje, zato si je lahko kipar v Ljubljani privoščil več svobode in ponudil drugačne, ne nujno slabše rešitve kot v velikih središčih.