Britanec Mark Griffiths trdi, da je barda "razkrinkal" tako, da je dešifriral "prebrisano kodo", vpisano na naslovnico knjige. "Tak je bil Shakespeare na pogled, narisan po "živi" predlogi in na vrhuncu življenja," je zgodovinar kategorično izjavil za revijo Country Life, ki vest o najdbi opisuje kot "literarno odkritje stoletja", Griffithsa pa hvali zaradi njegovega "nenadkriljivega strokovnega znanja".

"Dobili smo nov Shakespearov portret, prvi, ki portretiranca identificira kot Shakespeara in ki je nastal, ko je bil dramatik še živ," je urednik revije Mark Hedges razglasil v londonskem gledališču Rose. Griffiths je sicer izvedenec za vlogo rastlinstva v angleški renesančni književnosti, zaradi česar naj bi bil "posebej kvalificiran za odkritje največjega elizabetinca vseh časov".

Debela bukla pozabljenega botanika
Griffiths je preučeval življenje botanika Johna Gerarda (1545-1612), zato se je lotil branja njegovega antologijskega dela, knjige The Herball or Generall Historie of Plantes iz leta 1598, ki se razteza na kar 1.484 straneh. "Začel sem gledati grafike na prvi strani ... ugotovil sem, da je polna aluzij na ljudi, ki so bili pomembni za nastanek knjige. Štiri figure sem uspel identificirati kot resnične zgodovinske osebnosti." Prvi trije so: seveda sam Gerard, pa flamski botanik Rembert Dodoens in blagajnik kraljice Elizabete, Lord Burghley; rastline in motivi, s katerimi je vsaka figura obdana, so kompleksne tudorske reference na lik in delo tega človeka. Četrti možak je bil oblečen v maniri starih Rimljanov in po namigih sodeč je povezan s poezijo.

Na sliki, ki je delo Williama Rogersa in za katero je do zdaj veljalo, da upodablja imaginarne like, torej najdemo še približno deset centimetrov veliko podobo bradatega moža, ki na glavi nosi lovorov venec, obdan pa je z različnimi cvetličnimi in zelenjavnimi motivi. Griffiths trdi, da je pod sličico elizabetinska šifra, ki se jo da razvozlati kot "William Shakespeare", tudorski simboli pa namigujejo na tragedijo Tit Andronik ter na pesem Venera in Adonis. Upodobitev naj bi nastala, ko je bil Shakespeare na vrhuncu svoje slave, star 33 let, po izidu Sena kresne noči in pred nastankom Hamleta.

Čas je prekril sledi
"V obdobju, ko so Shakespearovi portreti postali iskani, je pomen te grafike že izginil iz kolektivnega spomina," razlaga Griffiths. "Zakamuflirane figure, simbolično rastlinje in šifre so bile prezapletene za lastno dobro. Naslovna stran, eno najbogatejših in najpomembnejših del angleške renesanse, je s časom postalo le še kurioziteta za bibliofile, čudovit, a stereotipen primer elizabetinskega okraševanja. Nikomur se ni niti sanjalo, da bi na njej lahko našel Shakespeara."

Dokončnih odgovorov ni
Treba pa je vedeti, da so podobne visokoleteče trditve v preteklosti že obstajale, nazadnje leta 2009, ko je organizacija Shakespeare Birthplace Trust razkrila portret, ki so ga imeli za avtentično sliko iz leta 1610. Nekateri strokovnjaki sicer do danes trdijo, da na njej ni Shakespeare.

Do zdaj je za najbolj "avtentičnega" veljal Shakespearov portret iz Prvega folija - na njem je plešast - verodostojen pa naj bi bil tudi kip v cerkvi Svete Trojice v njegovem rojstnem Stratfordu. Obe upodobitvi sta nastali posmrtno.