Sprva je na fakulteti simpatiziral s krščanskimi socialisti in prek njih z Osvobodilno fronto, junija 1942 pa je bil v italijanskih racijah aretiran in deportiran v taborišče Gonars. Po vrnitvi iz taborišča novembra istega leta se je pridružil vaškim stražam, po njihovem padcu pa domobrancem. Čeprav se Balantič ni identificiral z vojaško službo, so ga vanjo potegnila protikomunistična stališča in prigovarjanje dobrega prijatelja in mentorja Franceta Kremžarja, ki je bil poveljnik domobranske postojanke v Grahovem pri Cerknici. Partizani Tomšičeve brigade so postojanko obkolili in jo uničili 24. novembra, v ognju pa je zgorela skoraj celotna posadka domobrancev, med njimi tudi Balantič. Čez nekaj dni bi dopolnil 22 let in vsekakor gre za tragično usodo »izgubljene« generacije, ki se ni hotela pridružiti medvojni revoluciji. Prijatelji so Balantiču v ljubljanski Drami pripravili spominski večer 9. junija 1944.

Po drugi svetovni vojni doma prepovedan, v izseljenstvu pa simbol protikomunizma
V času študija so Balantiča zanimali slovanski jeziki in književnost, s prijatelji – zlasti s Kremžarjem in slikarjem Marijanom Tršarjem – so prirejali kulturno-literarne večere, sam Balantič pa je tudi začel pesniti. Kljub mladosti so bile njegove pesmi s socialno, ljubezensko, eksistencialno in bogoiskateljsko vsebino zrela dela, prve so bile natisnjene leta 1939 v Mladiki in nato 1941 v Domu in svetu pod urednikom Tinetom Debeljakom, leta 1942 pa je Balantič končal svojo prvo pesniško zbirko Muževna sem steblika. Pesnik izdaje ni doživel, leta 1944 je zbirka izšla pod naslovom V ognju groze plapolam, istega leta pa je izšla tudi bibliofilska izdaja Balantičevega Venca z ilustracijami Marijana Tršarja. Po vojni so emigranti v Argentini pesnika povzdignili za duhovni simbol in ga identificirali s protikomunističnim bojem, njegove pesmi so izdali v številnih in raznolikih izdajah. Doma je bil Balantič eden tistih avtorjev, katerih dela so morali umakniti z knjižnic, bil je uradno prepovedan in o pesniku se je le šepetalo. Leta 1966 so pri Državni založbi v Ljubljani prvič po vojni izdali Balantičevo pesniško zbirko Muževna steblika, vendar je bila skoraj v celoti zaplenjena in uničena. Strokovnjake, ki so se ukvarjali s pesnikom, so preganjali, zlasti Antona Slodnjaka, ki je Balantiča uvrstil v nemški pregled slovenske literature in ga postavil ob bok Kajuhu. Prvič je bil Balantičev pesniški opus z naslovom Muževna steblika v domovini izdan šele leta 1984.

Nova dokumentarna monografija pri založbi Družina
Slovenska demokratizacija in osamosvojitev sta prinesli nove izdaje in nove možnosti za znanstveno obravnavo njegove poezije. Takrat so pesniku lahko uredili tudi grob na pokopališču v Grahovem, kjer je bil s soborci po zažigu pokopan v skupni grob. Balantič je danes bolj realno umeščen v slovensko literarno zgodovino, njegov pesniški opus sicer ni obsežen, vendar sodi med najbolj globoke in dovršene. Vsekakor je imel pred desetletji največ zaslug za promocijo pesnika Tine Debeljak, pozneje pa nam je Balantiča literarno in človeško v svojem znanstvenem delu približal France Pibernik, ki je tudi urednik nove dokumentarne monografije In vendar si za pevca me izvolil, ki je ob obletnici smrti izšla pri založbi Družina. V novi izdaji je s fotografijami, dokumenti, faksimili pesmi, reprodukcijami pesnikovih portretov in ilustracij njegovih del ter literarnimi odmevi predstavljeno Balantičevo življenje in delo. Pesnika so se spomnili tudi včeraj na predstavitvi monografije na Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu, nocoj pa ga bodo počastili na osrednjem spominskem večeru v Kulturnem domu Cerknica s kulturnim programom, s predstavitvijo nove dokumentarne monografije in dopolnjenega ponatisa pesnikovega Zbranega dela. Pesnika so se že pred poletjem spomnili v domačem Kamniku, kjer so mu odkrili spominsko znamenje.

Balantič in likovni umetniki
Eden pesnikovih najbolj tesnih prijateljev je bil Marijan Tršar, slikar, grafik in likovni teoretik, ki ga je tudi večkrat portretiral in z originalnimi lesorezi kar v dveh različicah opremil Balantičev Venec. Prav v Tršarjevih likovnih delih lahko začutimo nekaj najbolj pristnega stika s prijateljevimi pesmimi, vsekakor pa gre za Tršarjeva mladostna likovna dela, kjer se simbolno dopolnjujeta beseda in podoba. Pesnika je med vojno portretiral kipar France Gorše, pozneje pa večkrat kipar Drago Tršar, ki je tudi avtor osrednjega Balantičevega spomenika v Kamniku, ki so ga slovesno odkrili leta 1991, v Buenos Airesu pa je pesnika upodobil kipar France Ahčin. Po vojni je Balantičeve pesmi v Buenos Airesu ilustrirala Bara Remec, uničeno zbirko iz leta 1966 je likovno opremil Janez Bernik, izdajo iz leta 1984 pa Matjaž Vipotnik. Manj pa je znano, da je leta 1984 izšla posebna knjiga kot posvetilo Balantiču, v kateri je slikar Jožef Muhovič ilustriral njegove verze in ustvaril izjemno moderno likovno posvetilo pesniku, knjiga pa je izšla v zgolj štirih izvodih in je prava bibliofilska dragocenost! Z Balantičem in njegovo poezijo se je veliko ukvarjal tudi Taras Kermauner, ki je izpostavljal in iskal krščansko komponento v slovenski umetnosti in tudi pri Balantiču ter ga je primerjal z drugimi slovenskimi pesniki zlasti s stališča odnosa do božjega. Kermaunerjevo knjigo Ogenj, ki prečiščuje je s ciklom ilustracij na verze Balantičevih pesmi likovno opremil slikar Matej Metlikovič in ustvaril prepričljive podobe pesnika, ki gori v plamenih. S tem pa ni povzel samo tragične pesnikove smrti, ki se je v teh dneh spominjamo, temveč je z ognjenimi zublji aludiral tudi na pesnikovo srčno moč in plamenečo strast njegove poezije.

Andrej Doblehar

Spodaj si oglejte tudi oddajo Pisave, ki je posvečena delu Franceta Balantiča. Avtorica oddaje je Alenka Zor Simoniti, režiser pa Slavko Hren.