Na začetku romana, ki ga je časopis Wall Street Journal uvrstil med deset najboljših romanov, je zapisal: “Pot od roba jezika na obrobju Evrope vodi samo še do sibirskega močvirja. Šele tu izkusiš, da je resnično nem samo, kdor govori v prazno. In zaveš se, da je tvoja edina domovina jezik, da si z njim deliš pomanjkljivosti in vrline – da brez jezika ne obstajaš.”

Obujanja kolektivnega spomina na sovjetske gulage se Lebedjev prefinjeno loteva prek opisa svojega otroštva. Zaznamoval ga je vsakdanji stik z nekoliko nenavadnim Dedkom Mrakom, ki je kot vodja sibirskega taborišča po smrti otroka in žene izgubil vid ter se preselil na parcelo, ki meji na parcelo protagonistove družine. Pisateljevo odraščanje je zaznamovano z Dedkovo trdo vzgojo in njegovo smrtjo, po kateri se počuti kot “drevesce s starodavnimi koreninami” – in tako se v odrasli dobi kot geolog odpravi na posebno odpravo, da bi raziskal Dedkovo preteklost. Čeprav sprva namerava obiskati Dedkovega prijatelja, ki mu je ves čas pošiljal pisma, se spotoma dotakne tudi bežnih refleksij in dnevnih sanjarij o ljudeh, ki jih sreča na poti – prodajalke perunik, voznika čolna in otrok, ki na železniški postaji ponujajo najrazličnejše priboljške: "Topli pirožki: kadi se, kadi; hladno pivo: da bo bolj živo; ribe: sveže, naravnost iz mreže; slastne maline – vzbudijo skomine; kuhan krompir – zavit v papir; čipsi: hrustljavi – spečeni davi; voda: mineralna – stoodstotno globalna; pa še kefir – boljši kot sir!"

Jezik romana Dežela pozabe je nadvse poetičen in slikovit, lahko bi rekli kar filmski – bralcu se zdi, kot da se pred njim odpira pokrajina, ki smo je vajeni gledati v filmih ruskega režiserja Tarkovskega. Prizori, ki jih opisuje potnik na vlaku po Sibiriji, se odvijajo kot lucidni fotografski utrinki, ki nas z ropotanjem lokomotive iz trenutka v trenutek peljejo globlje v trans, dokler nas ne pripeljejo v osrčje kolektivne travme in prvotnega zločina. Tajga prehaja v tundro, ta pa se postopoma zlije s popolno belino, o kateri Lebedjev zapiše, da je “zibel mraka, neobstoja, vseprisotne smrti in živih mrličev”. Ko prispe v mesto taboriščnikov, ki so pred desetletji pod vodstvom Dedka Mraka kopali rudo, se pred pisateljem razgrne nenavaden razgled na nekdanje barake kaznjencev:

“… ne, to niso navadni človeški prostori, prej lesene škatle za shranjevanje, ki morajo biti po meri ljudem in so zato raztegnjene in smešno dolge – in spominjajo na krste. In v teh razvlečenih obrisih sem prepoznal krik – krik podobe, ki bi se od groze najraje vdrla v zemljo. To taborišče je spregovorilo v jeziku mnogih krajev, ki jih doslej nisem razumel, in šele tukaj sem razbral njihov vnebovpijoči pomen: metaforičen, nebeseden in čuten, ki z vsemi svojimi niansami vred pusti globok vtis.”

Protagonist pa se ne zadovolji zgolj z obiskom Dedkovega prijatelja, temveč obišče grobova Dedkove žene in sina ter odrine še severneje v arktični krog, kamor je Dedek nekoč pregnal kaznjence. V iskanju otoka sredi tundre vleče vzporednice med pobegom norca iz bližnje umobolnice in rudarja, ki beži pred policijskim helikopterjem – nemočnega in nič krivega posameznika, ki se ne more skriti niti v najbolj odročnem kraju sveta. Še bolj kot soočenje s “prekletstvom” nekdanje sovjetske totalitaristične ideologije, ki jo je zaznamovala Stalinova shizofrena paranoidna motnja, se zdi, da je pisatelja zaznamoval geološki, morfološki in jezikovni kontrast dveh svetov, ki se na uralskem grebenu spajata v skupno evrazijsko celino.

Kot da bi protagonist zaslutil temne oblake, ki so se v zadnjih mesecih nakopičili na političnem prizorišču med Rusijo in Evropsko unijo, na začetku romana Dežela pozabe preroško vzklikne: “ … na nebu nad gorami pa z dveh velikih ravnin trčita nevihtni fronti.” In čeprav se ima Lebedjev za bolj evropskega “od prebivalcev dežele, ki imajo z balkona prvovrsten razgled na Atlantik”, ne more skriti svoje ruske duše, ki se razgalja skozi nadvse čuten, sugestibilen in poetičen jezik, ki ga uvršča ob bok priznanim ruskim književnikom kot so Tolstoj, Turgenjev in Dostojevski. Pohvaliti velja tudi odličen prevod pesnice in prevajalke Sare Špelec, ki je z največjo doslednostjo in inovativnostjo slovenskim bralcem omogočila, da je knjiga kljub zgoščenemu besedilu in zahtevni terminologiji nadvse berljiva, in da nas od prve strani posrka v svoje okrilje. Krhki svet nedavne sovjetske preteklosti, prikazane prek iskanja pravega Dedka Mraka, namreč lahko beremo tudi skozi prizmo spraševanja o izvoru in temeljih evropskih ideologij, ki so prav v posttranzicijskem obdobju neoliberalnega kapitalizma in skozi optiko epidemije covida-19 pokazale svojo groteskno podobo.

Iz oddaje S knjižnega trga.