Skupina akademikov z univerze v Aberystwythu (v Walesu) je ugotovila, da je bil Shakespeare premeten, a neusmiljen poslovnež, ki je obogatel s trgovanjem žita v času lakote - in prepričani so, da njegovega ustvarjanja ne moremo zares razumeti, če ne upoštevamo te plati njegovega značaja.

"Shakespearja, ki kopiči žito, so izbrisali iz zgodovine, da bi se lahko rodil Shakespeare, literarni genij," je osrednja misel raziskovalne naloge, ki jo bodo njeni avtorji natančneje predstavili na literarnem festivalu Hay, ki ga v Walesu pripravijo maja.

Literarni snobi ne prenesejo ideje ...
Jayne Archer, strokovnjakinja za renesančno književnost z omenjene univerze, je prepričana, da je ta "slepa pega" v biografskih podatkih posledica "namernega zatiskanja oči kritikov in akademikov, ki - morda zaradi lastnega snobizma - ne odobravajo ideje, da je ustvarjalnega genija motivirala tudi misel na zaslužek".

Kopičil zaloge v kriznih časih
Archerjeva in njeni kolegi so se zakopali v arhive na sledi bardovega "vzporednega" življenja trgovca z žitom in lastnika posestev v domačem Stratfordu; njegove poslovne prakse so ga nekajkrat pripeljale celo v navzkrižje z zakonom. "V 15-letnem obdobju je kupoval žito, ječmen in slad, jih skladiščil ter s preprodajo čakal na krizne čase, ko je blago po višji ceni prodajal sosedom in lokalnim trgovcem," pišejo in dodajajo, da je dramatik nato "preganjal vse, ki mu niso mogli ali hoteli plačati; zasluženi denar je nato vložil v svojo dejavnost posojanja".

Oblasti so bile Shakespearju za petami zaradi izogibanja davkom, leta 1598 pa se je moral zagovarjati zaradi kopičenja žita v času pomanjkanja.

Bardov "kriminalni dosje" zgodovini sicer doslej ni bil neznan, v literarnih krogih pa se ga tako rekoč nikoli ne omenja. Avtorji nove študije so prepričani, da bi tudi študentje in kritiki danes morali poznati kruto realnost, s katero je bil soočen Shakespearjev čas.
Od same genialnosti se ne da živeti
Konec 16. in začetek 17. stoletja, ki ju je zaznamoval s svojim ustvarjanjem, sta namreč znana kot "majhna ledena doba": netipičen mraz in dolga deževna obdobja so povzročili borne letine in pomanjkanje hrane. "Dandanes imam precej okleščene predstave o pisateljih in umetnikih kot posameznikih, ki so bili popolnoma odrezani od vsakdanjih skrbi svojih sodobnikov," opozarja Archerjeva. "Za večino piscev v vseh zgodovinskih obdobjih je lakota predstavljala resno grožnjo - in bila je vsaj tako dobra motivacijska sila kot kar koli drugega."

Še več: zavedanje vsesplošnega pomanjkanja, ki je pestilo ljudstvo, meče tudi novo luč na Shakespearjeve drame. Koriolan, denimo, je postavljen v stari Rim, po katerem pustoši lakota: v Shakespearjevih verzih je mogoče razbrati precej jasen odsev položaja, v katerem so se pozimi 1607 znašli angleški kmetje in ki je privedel celo do ljudske vstaje.

Lakota se kot motiv vleče tudi skozi Kralja Leara, v katerem kraljeva nepravična delitev posestev med tri hčerke sproži vojno. "V tragediji najdemo zelo subtilen prikaz tega, kako razdelitev zemlje vpliva tudi na razdelitev hrane," še interpretira Archerjeva.

Zgovoren nagrobnik
Podoba Shakespearja kot z vsemi žavbami namazanega trgovca se sicer ne ujema najbolje z našimi romantičnimi predstavami o občutljivem umetniku, a morda ga ne gre soditi prestrogo. S kopičenjem žita je pač poskušal zagotoviti, da njegovi bližnji ob naslednji borni letini ne bi ravno stradali. "Če se Shakespearja spominjamo kot človeka lakote, ga to naredi veliko bolj človeškega, veliko bolj kompleksnega in lažje ga je razumeti," je prepričana Archerjeva. "Nase ni gledal kot predvsem na pisca. Morda kot na igralca - še predtem pa je bil oče, mož in dostojen meščan Stratforda."

Teorijo o taki samopodobi potrjuje tudi dramatikov nagrobnik: tisti, ki so mu ga leta 1616 postavili v lokalni cerkvi Svete trojice, prikazuje Shakespearja z vrečo žita. Šele v 18. stoletju so ga nadomestili s "primernejšim" obeležjem: kipom Shakespearja, ki vihti gosje pero.