S to podobo nam knjiga od ovitka naprej razkriva bogastvo antičnega grškega slikarstva, ki se je v različnih slogovnih obdobjih te stare umetnosti razvilo v poslikavah vaz iz žgane gline. V knjigi nam poleg neverjetnega bogastva besedil tako natisnjene podobe ponudijo pravo galerijo likov in figuralnih prizorov, ki so motivno seveda uglašeni z vsebino pripovedk. Eden izmed naših največjih poznavalcev antične grške zgodovine, vseh vej grške umetnosti in filozofije, Jože Kastelic nas v uvodnem besedilu popelje v skrivnosti grških mitov ter njihovega vpliva na vse poznejše evropske kulture tja do slovenske.

Med resnično zgodovino in lažjo, ki upodablja resnico
Grška civilizacija, ki jo radi imenujemo zibelka evropske, nam po teh imenitnih razlagah postane bližja, predvsem pa se zavemo, kako so se iz mitov, kot osnovne predstavne predstopnje, razvile zgodbe in legende o bogovih ter junakih, o njihovih delih, številnih bojih in srečnih rešitvah. Grški miti so nekako do 5. stoletja pr. n. št. pomenili resnično zgodovino grškega naroda, šele poznejši filozofi podvomijo o njegovem prvotnem pomenu, češ da je mit "lažniva misel, ki upodablja resnico".

Vzporedno z razvojem stare grške književnosti, znamenitih epov, lirike in dramatike, je potekal razvoj slikarstva. Že v zgodnjem minojskem obdobju je bila izjemno razvita umetnost okrasnega lončarstva, preprosto rečeno, poslikavanja vaz iz žgane gline. In ravno iz tega mogočnega poglavja stare grške umetnosti so v tej najnovejši izdaji posegli po likovni opremi knjige. Dozdajšnje vizualne opreme te priljubljene knjige so izhajale iz različnega gradiva - od podob s starih grških vaz pa do slik in skulptur iz evropske umetnosti 19. stoletja. To je obdobja, ko se je v evropski umetnosti po klasicizmu še v obdobje romantike preneslo močno zanimanje za grško umetnost in je ponovno oživela stara grška mitološka motivika. Seveda nismo omenili, da je v obdobju humanizma oziroma renesanse prišlo v Evropi do morda najizčrpnejšega naslona na antično grško umetnost v vseh pogledih.

Z mislijo na sodobno estetiko
V likovni opremi nove izdaje Najlepših antičnih pripovedk je prevladovala misel, da bi poenotili likovno gradivo in ga izbrali tako, da bi se popolnoma ujemalo z vsebino pripovedk in njenimi junaki. Druga misel je bila usmerjena v to, kako zbrano gradivo tudi vizualno poenotiti in hkrati zanj poiskati sodobno izvirno rešitev. Tako so iz javno dostopnih virov na domeni Wikimedia po besedah avtorja likovne opreme izbrali iz nekaj sto predlog končnih 180. Te podobe so grafično obdelane in poenotene, avtor jih je na novo zasnoval v dveh barvah, poleg črne je izbral še fluorescentno oranžno, ki na svoj način odgovarja slogu močnih rdečih tonov na grških figuralnih vazah iz časa okrog 500 pr. n. štetjem. Pavle Učakar: "Zdelo se mi je, da je bila izbira fluorescentno oranžne na črni podlagi edina prava, če naj bi žarele, kot bi bile osvetljene z žgočim mediteranskim soncem. S tem sem jih tudi "aktualiziral", jih postavil v zdajšnji čas in jim poudaril umetniško aktualnost tukaj in zdaj! In z mislijo na današnjo estetiko mladih ljudi, ki jim je med drugimi bralci tudi namenjena."

Nova knjižna izdaja "starih" pripovedk je vsekakor svojevrsten izziv za bralce vseh starosti, saj jim ponuja povsem svežo in posodobljeno likovno interpretacijo, ki je morda blizu stripovski. Antična motivika je v skoraj vseh obdobjih evropske umetnosti do danes doživela in še doživlja dopolnitve ter posodobitve vseh vrst. Dokazuje nam to, kar so izrekli že številni veliki misleci, da je večna in za vse čase.

Iztok Premrov