Priznani mladinski pisatelj, predsednik Društva slovenskih pisateljev in nekdanji predsednik bralne značke Slavko Pregl, meni, da Slovenci, še posebej mladi, radi beremo. Težava je le v tem, da veliko večjo pozornost kot slovenski namenjamo tuji literaturi. Zakaj je tako in po kakšnih knjigah Slovenci najraje posegamo ter kako živijo slovenski pisatelji danes, je med drugim povedal v intervjuju za MMC v času, ko tudi pri nas s prireditvijo Slovenski dnevi knjige praznujemo svetovni dan knjige in avtorskih pravic in skušamo k branju pritegniti čim več ljudi.

Menite, da je razlog za nizek nakup knjig povezan zgolj z visoko ceno, ali gre tudi za naš odnos do knjige na sploh?
Po statističnih podatkih sodeč, menim, da cene naših knjig niso visoke. Res pa je, da na lestvici stvari, ki jih je treba kupiti, niso uvrščene visoko. Knjige pač niso nekaj nujno potrebnega in si jih lahko izposodiš tudi v knjižnici. Večna zgodba sicer govori o tem, da je slovenski knjižni trg majhen in relativno majhno je tudi število potencialnih kupcev knjig v slovenščini, kar privede do visokih proizvodnih stroškov knjig. Po drugi strani pa med cenami prevedenih knjig in izvirno literaturo praktično ni razlik. Pogosto je izvirna slovenska literatura celo cenejša, pa čeprav je njena proizvodnja zelo zahtevna. Zato mislim, da so tovrstne knjige, glede na to, koliko stane njihova proizvodnja, relativno poceni, čeprav se po drugi strani kažejo kot drage. Država sicer pri tem nekoliko pomaga s finančnimi sredstvi, ampak bistveno premalo.

Kot ste že omenili, so statistični podatki glede funkcionalne pismenosti odraslih Slovencev zelo slabi. Po drugi strani pa so najbolj izposojane knjige v slovenskih knjižnicah, poleg tistih obveznih za domače branje in priročnika za prihodnje voznike, kriminalni, ljubezenski in fantazijski romani, skratka bolj lahkotna, v večji meri tudi prevodna literatura. Menite, da je slaba funkcionalna pismenost povezana tudi z izbiro literature?
No, s tem je povezan cel niz okoliščin. Jaz sicer ne razumem, zakaj se izposoja priročnik za bodoče voznike, in menim, da bi si ga morali ljudje kupiti sami. Na seznamu 100 najpogosteje izposojanih knjig se redno znajdejo tudi knjige, ki so predpisane za šolsko branje. Realno je pa res, da se najbolj izposoja relativno nezahtevna prevodna literatura.

Ali menite, da na izposojo večinoma prevodne literature vplivajo tudi založbe, ki pogosto veliko bolj kot slovenske promovirajo tuje avtorje in njihova dela?
Realno stanje stvari v tej državi je tako, da so založbe gospodarske organizacije in njihov edini načrt in cilj mora biti dobiček, ki ga od njih zahtevajo lastniki. Rekel bi, da je neka splošna širša družba založnikov izginila v kapitalističnem sistemu, v katerem živimo. In v skladu s tem založniki v izložbe knjigarn dajejo tisto literaturo, ki jo bodo hitro in dobro prodali ter pri tem čim več zaslužili. Ampak, če se vrneva nazaj h knjižnicam, tudi knjižnice so vezane na to, kolikokrat izposodijo določeno knjigo. Ta se mora izposoditi vsaj trikrat, knjige, ki se ne izposojajo, pa knjižnice izločijo. In potem je to začaran krog, kjer eno pospešuje drugo. Ker se dobro izposoja nezahtevna prevodna literatura, jo založniki proizvajajo v še večji meri, in ker jo proizvajajo v še večji meri, jo je na voljo še več in se še bolj izposoja. Po drugi strani pa lahko ugotovite, da obstaja cela vrsta založnikov, ki producirajo, ne morem reči, da ustvarjajo, knjige samo s tem namenom, da jih kupijo knjižnice in jim s tem omogočijo preživetje. Potrebovali bi nekakšne ukrepe, ki bi programsko razdelili založbe, da bi se vedelo: založnik A izdaja izvrstne knjige, zato bomo večino kupovali pri njem, medtem ko od založnika B, ki izdaja potiskan papir, ki je nelektoriran, slabo preveden in kot izdelek slabo narejen, knjig ne bomo odkupovali. Menim, da bi do tega moralo priti, po drugi strani pa seveda knjižnice, kar je povsem normalno, čutijo potrebo, da bralcem ponudijo nove knjige, ki se pojavijo na trgu. Vendar bi moralo tu priti do razlik. NUK mora imeti vse, kar izide, pri drugih knjižnicah pa mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi prišlo do kakovostnih razčiščevanj. Da bi ljudi v večji meri pripravili do tega, da bi si izposojali kakovostnejšo in posebej izvirno slovensko literaturo, pa bi terjalo verjetno tudi nekoliko spremeniti pogoje, ki jih morajo izpolnjevati knjižnice. Prav tako bi bili potrebni večja prizadevnost in okoliščine, ki bi knjižničarjem omogočale, da v večji meri ponujajo in pojasnjujejo vlogo, pomen ter kakovost izvirne slovenske literature.

Podatki o knjižničnem nadomestilu (do njega so upravičeni tisti slovenski avtorji, katerih dela so bila v tekočem letu izposojena vsaj 800-krat) kažejo, da so tudi med slovenskimi avtorji najbolj priljubljeni pisci otroške in mladinske literature oziroma bolj lahkotne za odrasle. Po drugi strani pa se sodobni slovenski pisatelji, ki pišejo bolj "resno" literaturo, uvrščajo skoraj na rep lestvice (Čar, Šteger, Skubic) ali pa jih na njej sploh ni. Zakaj se tovrstna literatura ne bere bolj?
Nekoliko sva o tem že govorila, menim, da bi morala biti v to usmerjena tudi prizadevanja knjižničarjev, saj pri nas vlada prepričanje, da je slovenska literatura v primerjavi s prevodno slabša. Kljub temu so tudi sodobni slovenski avtorji brani. Njihova dela se še kar dobro prodajajo, avtorji pa so pogosto prisotni tudi v revialnem tisku. Izposoje nikakor ne moremo jemati kot kriterij kakovosti. Desa Muck (ki je bila v preteklem letu najbolje izposojana slovenska avtorica, op. p.) je seveda napisala niz uspešnic o Anici, kar ni vrhunska literatura, je pa dobra literatura. Poleg tega je prejela tudi nagrado večernica, kar pomeni, da je verificirano dobra avtorica. Čeprav tudi v našem društvu pogosto srečujemo miselnost, da je lahko pisati za otroke in mladino, to ni tako. Dobra uvrstitev avtorjev otroške in mladinske literature kaže na to, da delajo relativno dobro, prav tako vsi tisti, ki se ukvarjajo z mladino, saj jim uspejo v veliki meri privzgojiti bralne navade. Mladinski literaturi bi morali omogočiti dobre razmere in šolske knjižnice založiti s kakovostno mladinsko literaturo, iz te osnove pa bi potem rasla bralna kultura odraslih. Dobri bralci namreč čez noč ne postanejo slabi bralci. Mlade bralce bi morali z dobro literaturo "zastrupiti" do te mere, da se ne bi mogli ustaviti.

Veliko je slišati tudi o vse slabšem ekonomskem položaju slovenskih avtorjev. Društvo slovenskih pisateljev ima okoli 300 članov. Zanima me, koliko se jih lahko preživlja zgolj s pisateljevanjem?
Ravno v tem času kroži med našimi člani anketa o njihovem položaju. Vse več kolegov se namreč obrača name, ker se razmere radikalno slabšajo. Menim, da je svobodnjakov v pravem pomenu besede razmeroma malo, in to seveda zato, ker res nihče ne more od tega živeti. Sicer pa si lahko izračunate sami: povprečna avtorska pola znaša četrtino slovenske plače in če bi človek želel zaslužiti povprečno plačo, bi moral napisati na mesec štiri in na leto 48 avtorskih pol. To pa je zelo težko, zato je tudi na tem področju treba najti neke nove rešitve. Razmere so po mojem do te mere kritične, da neka nežna kozmetika ne zadošča več in bo potreben dogovor o resnejših posegih. Natančnega števila, koliko članov našega društva se preživlja zgolj s pisateljevanjem, sicer ne vem, ampak menim, da gre za manj kot deset ljudi. V javnosti se sicer pogosto sliši, da če ne moreš živeti od pisanja, pa pojdi delat kaj drugega in jaz se s tem do neke mere tudi strinjam. Ampak če ugotovimo, da je nekdo resnično vrhunski avtor, dobitnik mnogih nacionalnih in tujih nagrad, je bran in ga kritika vrednoti kot pomembnega pisca, potem se tu nikakor ne morem strinjati z nekom, ki bi rekel, naj gre delat, na primer, čevlje. Bil bi namreč eden izmed tisočev, ki delajo čevlje, namesto eden in edini, ki zna dobro pisati. Ko imamo torej opravka z avtorjem, katerega literatura je vrhunska in nacionalnega pomena, mu moramo omogočiti, da se posveča zgolj pisateljevanju, saj bi bilo tudi z nacionalnega vidika škoda, če bi delal kaj drugega. Po drugi strani pa imamo tudi avtorje, ki pišejo literaturo, ki nima neke verificirane vrednosti. In če ti ljudje poleg pisanja počnejo tudi kaj drugega, tu ne vidim nobenega problema.

Kristina Sluga