V začetku septembra 2017 je pri založbi Akashi Shoten izšla knjiga Slovenija v 60 poglavjih, ki velja za prvi pregledni prispevek izključeno o Sloveniji v japonskem jeziku. Založba se z nejaponskimi pokrajinami in območji že dolgo ukvarja v okviru zbirke (area studies), tako da je opisala že več kot 150 pokrajin, držav in kulturnozgodovinskih območij, iz naše soseščine npr. Balkan v 66 poglavjih, Hrvaška v 60 poglavjih in Srbija v 60 poglavjih. Zbirka je sicer namenjena širšemu krogu bralcev, napisali pa so jo priznani strokovnjaki za posamezna področja v sodelovanju s slovenskimi pisci. Tako vsebuje 60 poglavij, razdeljenih v 9 tematskih sklopih: splošno o državi, zgodovina, pokrajine, manjšine in diaspora, politika, gospodarstvo, mednarodni odnosi, življenje in družba, jezik in kultura, šport, odnosi med Japonsko in Slovenijo.

Glavni urednik zbirke, prof. Nobuhiro Šiba (Shiba), je na japonskem priznan poznavalec zgodovine jugoslovanskega prostora ter je tudi pobudnik več akademskih raziskav o Sloveniji in promotor meddržavnega sodelovanja. Ni torej naključje, da ga je Borut Pahor 11. septembra odlikoval z medaljo za zasluge. Kot zanimivost lahko povemo, da je prvič v japonščino prevedel Cankarja, in sicer črtico Skodelica kave iz srbsko-hrvaščine (1979).

Slavistika s tradicijo, slovenistike še ni
V akademskem svetu je slavistika sicer deležna manjše pozornosti kot germanistika ali romanistika, a je v filologiji dala veliko dobrih raziskovalcev, največ rusistov, potem polonistov in bohemistov, kar se kaže v kakovosti prevodov iz omenjenih jezikov. Japonce zanimata tudi zgodovina in politologija, nemalo raziskovalcev se tako ukvarja z Jugoslavijo, a njihovo raziskovanje je v glavnem omejeno na Srbijo, Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. To je povezano tudi z neznanjem slovenščine, na Japonskem namreč še ni samostojnega študija slovenščine (pač pa jo lahko spoznavamo v skromni obliki jezikovnega tečaja), kar povzroča prazen prostor pri prevodih slovenskih književnikov, medtem ko že dolgo lahko beremo opuse npr. Iva Andrića, Danila Kiša, Milorada Pavića in tudi Ismaila Kadareja.

Za večino Japoncev Slovenija namreč ostaja neznana država, morda celo bolj neznana kot nekoč, saj mlada generacija Jugoslavije niti ne pozna. Drugače povedano, veliko ljudem je Slovenija tabula rasa. Upamo pa, da ta knjiga na Japonskem ponudi lep uvod v spoznavanje Slovenije in morebiten obisk v prihodnosti.