Avstrijka je od prve knjige iz leta 1970 z naslovom Ognjenordeča Friderika postala ena najbolj znanih pisateljic otroške in mladinske književnosti na svetu.

Pisateljica je bila za svoje knjige odlikovana z najvišjimi odlikovanji, med njimi z nagrado Nemčije za mladinsko književnost, avstrijsko državno nagrado, medaljo Hansa Christiaan Andersena ter celo z nagrado Astrid Lindgren, ki šteje za "Nobelovo nagrado za otroško literaturo". Christine Nöstlinger je bila v resnici leta 2003 celo prva dobitnica te nagrade.

Tematsko se je Nöstlingerjeva lotevala tem iz vsakdana, vedno pa je stavila na upornost proti vsakršnim avtoritetam in nesramežljivo odpiranje tabuiziranih vprašanj, so zapisali pri Mohorjevi založbi Celovec, ki je izdajala njene knjige v slovenskih prevodih.

"Nikdar nisem hotela otrok posebej tolažiti, ampak jim vcepiti upornost," je večkrat poudarila. In še: "Dobre knjige dajejo svetu mesto v srcu otroka in otroku mesto v svetu." V intervjujih je sicer rada pripomnila, da ji otroci na splošno niso pretirano pri srcu.

V Mohorjevi Celovec so desetletja izhajale njene knjige v slovenskem prevodu z naslovi, kot so Bavbrdav, Capasta Loreta, Vila Henrieta ter avtoričina najbol priljubljena zbirka knjig o malem junaku Francu. O Franzu Fröstlu, ki je imel tri večne težave (bil je premajhen za svojo starost, s kodrastimi lasmi je bil videti kot deklica in kadar se je razburil, je imel cvileč glas), je napisala kar 19 knjig.

Nekaj tednov pred smrtjo je Nöstlingerjeva v intervjuju za revijo News izjavila, da ne namerava več pisati otroške literature. "Moje lastno otroštvo je že davna zgodovina, kmalu bo to veljalo celo za otroštvo mojih otrok. Danes je vse drugače in meni nerazumljivo - kar pa ne pomeni, da imam slabo mnenje o današnji mladini."