Pisatelj ruskega rodu je bil znan kot pisec biografij ruskih in francoskih klasikov, še posebej pa po neutrudnem pisanju. Napisal je več kot 100 knjig in več desetletij vsako leto izdal po en roman in eno biografijo, in to z nezmanjšanim tempom vse do smrti. Goncourtovo nagrado je leta 1938 dobil za roman Pajek (L'Araigne). V Francosko akademijo je bil sprejet leta 1959. Leta 2004 je napisal še tri knjige, leta 2005 knjigo o Alexandreu Dumasu, zadnji roman z naslovom La traque pa leta 2006.

Bogastvo jim je odnesla revolucija
Henri Troyat se je leta 1911 v Moskvi rodil kot Leon Aslanovič Tarasov. Trgovska družina je po oktobrski revoluciji zbežala in se leta 1920 nastanila v Franciji. Sam Troyat je več let pozneje izjavil: "Uspeh zares ni pomemben. Moja družina je imela vse, a sem na lastne oči videl, kako so vse v hipu izgubili; ta nauk se mi je vtisnil v spomin."

Viharna ruska duša in francoski slog
Troyat je končal študij prava, že od začetka svoje pisateljske kariere pa je pisal v francoščini (prvi roman, Faux jour, je napisal med služenjem vojaškega roka). Rojstna Rusija mu je pomenila predvsem vir navdiha - zanimali so ga tako ruski carji (Ivan Grozni, Katarina Velika, Nikolaj I.) kot tudi ruski klasiki (Dostojevski, Tolstoj, Gogolj, Čehov, Turgenjev), pa tudi veliki francoski književniki 19. stoletja (Flaubert, Maupassant, Zola, Verlaine, Baudelaire in Balzac). "Po njegovi zaslugi je ruski roman dobil malo francoskega priokusa," je v poslovilnem govoru pisatelju povedal francoski kulturni minister Renaud Donnedieu de Vabres.

Kadar se pisatelj ni poglabljal v življenja velikih Rusov in Francozov, je pisal novele, psihološke pripovedke in romane, ki so imeli velik uspeh - neka anketa je leta 1994 pokazala, da so Troyatova dela najbolj priljubljeno čtivo Francozov. V slovenščini je izšo več njegovih del, med njimi romani Tolstojevo življenje, Ivan Grozni, Pajek, Zola, Čehov, biografije Puškina, Katarine Velike, Petra Velikega in druge.