"Bomo v Commonwealthu imeli populacijo milijona temnopoltih ali pa jih bomo zlili z belsko kulturo in počasi pozabili, da so v Avstraliji sploh bili aborigini?" je leta 1937 - v zagovor politiki asimilacije - teoretiziral nadzornik za manjšinjsko vprašanje, A. O. Neville.

Za to temno poglavje zgodovine zunaj Avstralije ni vedel skoraj nihče, vsaj ne, dokler ni leta 2002 v kinematografe prišel film Rabit-Proof Fence (Nevilla je v njem igral Kenneth Branagh); šlo je za zgodbo deklice, ki so jo iztrgali iz njene družine, a je pozneje ušla iz vladnega taborišča; še z dvema prijateljicama so se devet tednov prebijale skozi neizprosno puščavo, se preživljale s koreninicami in majhnimi živalmi, a na koncu našle pot do rodne vasi.

Film, ki ga je režiral Phillip Noyce (Neposredna nevarnost, Svetnik, Vrocica), je bil ekranizacija istoimenskega romana iz leta 1996, Follow the Rabbit-Proof Fence (v slovenskem prevodu: Zajčja ograja) izpod peresa Doris Pilkington Garimara, ki je v aprilu v 77. letu za posledicami raka umrla na svojem domu v Perthu.

Pilkingtonova je jedro knjige utemeljila na resnični usodi svoje matere, Molly Kelly, a je tudi na lastni koži izkusila posledice vladne kampanje: ko je bila še otrok, so ju s sestro (na začetku štiridesetih) vzeli od doma in ju poslali v taborišče. Njeni materi je z Dorisino mlajšo sestro uspelo pobegniti, njo pa je bila prisiljena pustiti pri sorodnikih; deklico so nato vzeli v misijon, kjer se je izučila za bolniško sestro.

Mamo je Doris naslednjič videla šele leta 1962, ko je od neke tete izvedela, kje živi. Vzela je svoje otroke in jih peljala spoznat babico; takrat jim je Molly povedala zgodbo o svojem lastnem pobegu in iskanju poti domov: sledila je ograji, ki seka Avstralijo na relaciji med severom in jugom in ki naj bi kmetovalne površine varovala pred hordami zajcev. Ime "Doris" si je nadela po ženski, za katero je njena mati delala kot gospodinja (rodila se je kot Nugi in njeno rojstvo ni bilo nikjer zapisano; pozneje so ji izdali rojstni list za julij 1937).

Roman Zajčja ograja, ki je Avstralce spomnil na trpljenje staroselskih prebivalcev, so prevedli v več kot deset jezikov, tudi slovenščino. Avstralski filmski inštitut je ekranizacijo izbral za domači film leta, nagrajen pa je bil tudi na več festivalih po vsem svetu.

Pilkington Garimarova je, kot povzema njena osmrtnica v New York Timesu, napisala še tri kritiško dobro sprejete knjige o svojem življenju, svojo slavo pa je uporabila za usmerjanje pozornosti javnosti na stisko aboriginov. Bila je ena od članov vladnega Odbora za spravo, ki je izboril tudi vsakoletno komemoracijo "ukradenih generacij" (na 26. maja). Šele leta 2008 se je avstralska vlada tudi uradno opravičila za zgrešeno ravnanje svojih predhodnikov.

Po 45. rojstnem dnevu se je Pilkingtonova začela vračati v materino rodno vas in zbirati gradivo za knjigo. Na obiskih, ki so trajali od šest do osem tednov, se je ponovno naučila maternega jezika in mama ji je pokazala drevo, pod katerim se je rodila. Poleg Zajčje ograje so nastali še novela Caprice: A Stockman’s Daughter ter romana Under the Wintamarra Tree (2002) in Home to Mother (2006), mladinska različica njenega najslavnejšega dela.