Szymborska, ki je bila dolga leta strastna kadilka, je umrla mirno, v spanju in obdana s svojimi najbližjimi, je javnosti sporočil njen osebni tajnik Michal Rusinek. Povedal je še, da je pesnila skoraj vse do konca, da pa ni imela moči, da bi jih dokončno uredila in določila zaporedje za novo pesniško zbirko (ta bo kljub temu izšla še letos).

"Mozart poezije"
Čeprav je bila na Poljskem že prej verjetno najbolj znana in priljubljena živeča pesnica, pred letom 1996 za tiho, sramežljivo umetnico svet bolj ali manj ni vedel - najbrž tudi zato, ker je njen pesniški jezik z vsemi svojimi besednimi igrami težko prevedljiv. Odbor za Nobelove nagrade je tistega leta Szymborsko v svoji utemeljitvi opisal kot "Mozarta poezije", kot pesnico, ki je znala eleganco jezika združiti z "besom Beethovna" ter resna vprašanja tematizirati na humoren način.

Beremo jo lahko tudi pri nas:
V slovenskem prevodu je leta 2005 pri založbi Apokalipsa izšla zbirka Trenutek v prevodu Nika Ježa, leta 1997 pa sta Rozka Štefan in Jana Unuk za založbo Didakta prevedli in izbrali pesmi za izdajo Semenj čudežev.

Szymborska se je v svoji poeziji naslanjala na na prvi pogled preprost verz, ki pa je premogel odtenke in globino, ter na opazovanje preprostih vsakodnevnih predmetov - čebule, mačke, ki tava po praznem stanovanju, starega ventilatorja v muzeju - prek katerih je načenjala širša vprašanja o svetu in našem obstoju.

Kot Poljakinja, ki je živela in ustvarjala v 20. stoletju, se seveda ni mogla izogniti tudi temam smrti, vojne, mučenja in celo Hitlerja, ki ga je upesnila kot nedolžnega fantička - "ta mali pob v svoji miceni haljici" - ki ga slikajo na njegov prvi rojstni dan.

Poljski zunanji minister Radek Sikorski je prek Twitterja že komentiral, da pesničina smrt pomeni "nenadomestljivo izgubo za poljsko kulturo". Umetnica je še lani iz rok predsednika Bronislawa Komorowskega za svoj prispevek domovini prejela najvišjo državno čast, red belega orla. Komorowski je včeraj o pokojnici zapisal, da je "Poljake desetletja navdajala z optimizmom ter vero v moč lepote in moči besede". Szymborska je bila naš "angel varuh", je še prepričan predsednik. "V njenih pesmih smo našli čudovite nasvete, s pomočjo katerih smo lažje razumeli svet."

"Nobelova tragedija", ki je iztirila njeno življenje
Nobelova nagrada je pesničino življenje kakopak temeljito pretresla in od takrat dalje se je morala za varovanje svoje zasebnosti precej bolj potruditi. Vse skupaj jo je menda "popolnoma ohromilo", je za New York Times komentirala prevajalka njenih pesmi Clare Cavanagh, in njeni prijatelji so o nagradi govorili kot o "Nobelovi tragediji". Minilo je nekaj let, preden je spet lahko napisala kakšno pesem.

Skrbno prečiščen opus
Čeprav se je s pesnjenjem ukvarjala dolgih šest desetletij, je izdala razmeroma malo - okrog 400 (samo 200 v času pred Nobelovo nagrado) - pesmi. Na vprašanje, zakaj je tako, je nekoč pojasnila: "V moji sobi je koš za smeti. Pesem, ki sem jo napisala zvečer, zjutraj še enkrat preberem. In ne preživi vedno."

Minister za kulturo Bogdan Zdrojewski je v svoji izjavi za javnost zapisal, da je bila Szymborska iskrena, nenarejena in nenaklonjena kakršni koli slavi. "Imela je goloboko razumevanje za druge; razumela je njihove šibkosti in bila do njih neznansko strpna. Po drugi strani pa je nase gledala z ogromno skromnosti."

Navzven nevznemirljivo življenje
Szymborska se je 2. julija 1923 rodila v vasici Bnin v bližini Poznanja na vzhodu Poljske. Pri osmih letih se je z družino preselila v Krakov; na mesto, kjer je nato živela do smrti, sta jo vezala globoka ljubezen in širok umetniški krog, katerega del je bila. Zaposlena je bila pri reviji Zycie Literackie in vsakih nekaj let izdala tanko knjižico svojih pesmi.

"Kmalu sem dojela, da človeštva ni mogoče rešiti"
V literarni svet je stopila s poskusi v duhu socialističnega realizma. Njena prva zbirka, To, za kar živimo, ki jo literarna zgodovina uvršča v pesničino "stalinistično obdobje", je izšla leta 1952. Vrsto let pozneje je pesniku in kritiku Edwardu Hirschu zaupala: "V mladosti sem za hip verjela v komunistično doktrino. S komunizmom sem hotela rešiti svet. Kaj kmalu sem doumela, da ne deluje, toda nikoli se nisem pretvarjala, da se mi to ni zgodilo."

"Na začetku svojega ustvarjalnega življenja sem ljubila človeštvo; hotela sem storiti kaj dobrega zanj. Toda kmalu sem dojela, da človeštva ni mogoče rešiti." Do leta 1957 je svojo zgodnjo komunistično poezijo pustila za seboj; vrsto let pozneje se je dejavno udeleževala v Solidarnosti, gibanju odpora proti komunistični oblasti.