Novljanovo stoletje ponuja spomine slovenskega generala in vojaškega zgodovinarja Lada Ambrožiča Novljana, ki pa jih je strnil njegov sin, novinar in urednik Lado Ambrožič ml. Očetovo zgodbo se je avtor odločil zapisati v obliki prvoosebne pripovedi, ki pa jo je na nekaterih mestih obogatil tudi s pričevanji očetovih soborcev in prijateljev. Zgodovinski prikaz, ki se posveča narodnoosvobodilnemu boju na Slovenskem in Novljanovi vlogi v njem, je obogaten z več kot 200 fotografijami iz Novljanove zasebne fototeke.

Partizanska leta
Novljan, komandant IX. korpusa slovenske partizanske vojske, nosilec partizanske spomenice in general, se je rodil 10. marca 1908 v Čatežu ob Savi, aktivist OF-a pa je postal leta 1941 in leto pozneje odšel v partizane. Poveljniško pot je začel kot politični komisar pete skupine odredov, nato pa je bil komisar, komandant in poveljnik številnih partizanskih enot. Zaradi ran, ki jih je utrpel v nesreči ob preskušanju orožja, v kateri je bil smrtno ranjen Franc Rozman Stane, se je zdravil vse do konca vojne.

Zlati znak svobode
Leta 1944 je bil imenovan za načelnika Glavnega štaba NOV-a in PO-ja Slovenije, po vojni je končal višjo vojno akademijo JLA-ja in opravljal različne odgovorne dolžnosti v vojnem letalstvu. Bil je član plenuma Glavnega odbora OF-a, od leta 1953 pa se je predstavljal kot poslanec v Ljudski skupščini FLRJ-a. Istega leta je bil demobiliziran v činu generalmajorja in leta 1959 upokojen. Leta 1998 ga je ob njegovi 90-letnici takratni predsednik Milan Kučan odlikoval z zlatim znakom svobode. To dejanje je bilo tudi simbolna rehabilitacija Ambrožiča, ki je bil zaradi pokončne politične in moralne drže od oblasti odrinjen tako v Jugoslaviji kot tudi v samostojni Sloveniji. V obdobju po osamosvojitvi je Ambrožič ostal na robu predvsem zaradi svojega zagovarjanja partizanstva. Ambrožič je umrl 16. junija leta 2004 v Golem pri Ljubljani.

Od zgodovinskih študij do spominov
Po upokojitvi se je posvetil pisanju in se tako podpisal pod več zgodovinskih vojaških študij, med katerimi je mogoče najti Partizansko protiofenzivo, Pohod XIV. divizije, monografije o Gubčevi, Cankarjevi in Dvanajsti brigadi ter o Petnajsti diviziji. Bil je tudi soustanovitelj in prvi predsednik Društva piscev zgodovine NOB-ja.

Knjigi spominov - Po čem je zmaga in Pol stoletja pozneje - je Novljan objavil leta 1988 in 1992. Opus je nameraval končati še s tretjim delom, a mu je to preprečil padec, zaradi katerega ni mogel več pisati. Tako se je tega lotil njegov sin, ki je gradivo zbral tudi na podlagi pogovorov z očetom, nekaj besedila pa je nastalo po Novljanovem nareku.

Avtor Ambrožič ml. se v delu ni izognil niti še danes aktualni problematiki in v sklepnem delu ponudil razkrivanje zamolčanih epizod iz tistega obdobja očetovega življenja, ko ga je takratna politika izločila. Vendar kljub vsemu delo konča z neomajanim optimizmom.