V monografiji je z 205 fotografijami Toma Jeseničnika predstavljenih 45 slovenskih dvorcev, ki si sledijo po abecednem redu. Knjiga je namenjena najširšemu bralstvu, zato je pred dokumentarnim poudarjen estetski vidik.
Knjiga o slovenskih dvorcih je dopolnilo k Stoparjevi knjigi Najlepši slovenski gradovi, ki je prav tako pri Cankarjevi založbi izšla leta 2008.
Veliko več kot le suhoparni podatki
Knjigi sta nadgradnja dela iz leta 1989 z naslovom Gradovi na Slovenskem. Ta knjiga je bila bolj topografska, saj je avtor takrat želel opisati in popisati vso slovensko grajsko dediščino, ne glede na njeno težo. Po Stoparjevih besedah je imela obliko leksikalnega priročnika, v katerem so bili zbrani temeljni podatki. V fotomonografijah o gradovih in dvorcih pa je avtor sledil drugačni zasnovi. Tako tokratna izdaja ponuja nekaj izbranih arhitektur, ki jih avtor opiše na svojski način. Dvorce predstavi esejistično, prek anekdot, pomembnih in zanimivih osebnosti ali historičnih posebnosti. Pisanje po avtorjevem mnenju že meji na literaturo.
Pričujoča knjiga je posvečena le dvorcem, ki jih, kot je pojasnil Stopar, v vsakdanji rabi pogosto enačimo z gradovi. Za vse sedeže nekdanje fevdalne gospode se poenostavljeno uporablja termin grad, vendar pa stroka strogo ločuje med obema izrazoma. Grad je arhitekturna zgradba, ki je središče gospostva in prebivališče zemljiškega gospoda, obenem pa tudi utrdba - prav slednje je bistveni element gradu. Pri dvorcu pa so obrambne prvine podrejene stanovanjskemu udobju. Ta videz je v Sloveniji ponekod zabrisan zaradi turških vpadov v 16. stoletju, zaradi katerih so nekaterim dvorcem naknadno dodali obrambne zidove, je pojasnil Stopar.
Knjiga je namenjena najširšemu bralstvu, zato ni obremenjena z dokumentarnim gradivom. Prikazani so dvorci v podobi, ki jo imajo danes, iz arhiva so vzeli le slike grbov, je povedala Nina Žitko, ki je skupaj z Urško Kaloper uredila knjigo.