Vsebina pisem ni skrivnost – objavljena je bila že v Zbranem delu, so pa v knjižnico zdaj dobili originalna pisma.

Pridobili so tudi pisma, ki jih je Kosovel poslal italijanskemu oficirju in zgodovinarju Carlu Curciu – pisal mu je v francoščini in se podpisoval kot Srečko iz Ljubljane.

Po besedah skrbnika Rokopisne zbirke NUK-a Marijana Ruperta je pridobljena korespondenca del zapuščine literarnega zgodovinarja, teoretika in kritika, profesorja Antona Ocvirka, prejeli pa so jo od njegovega sina Tadeja Ocvirka. Korespondenca je sicer že znana, saj je bila objavljena v Zbranem delu, ohranjena Kosovelova pisma pa je hranil Ocvirk doma.

Ocvirk, tudi sam pesnik, je bil Kosovelov sodobnik. V Franciji je študiral primerjalno književnost, po drugi svetovni vojni pa je zasnoval zbirko Zbrana dela. Kot pove Rupert, jo je uvedel prav s Kosovelom, ne pa s kakšnim starejšim literatom, denimo s Francetom Prešernom. Očitno je imel do Kosovela afiniteto, čeprav se ve, da se za časa življenja nista preveč dobro razumela, pravi Rupert. Omenjena pisma so sicer izšla šele v dodatnih zvezkih Zbranih del leta 1977, torej kar 31 let pozneje, je dodal skrbnik rokopisne zbirke.

Kosovel si je s Fanico Obid dopisoval v obdobju Integralov. Ob tem se velja spomniti na zaplet, ko jih Ocvirk ni vključil v prvi zvezek, kar so mu številni zamerili, saj danes veljajo za Kosovelovo temeljno delo in marsikdo se je spraševal, kam bi slovenska poezija krenila, če bi bili dostopni že prej, spomni Rupert.

Ocvirk ob pismih Kosovela Curciu piše, da so bili najprej v lasti italijanskega zgodovinarja, ki pa jih je nato podaril Cerkvi.

Pisma Fanice Obid, ki je umrla ob porodu leta 1940, pa je Ocvirku podaril njen mož, vodja in ustanovitelj tigrovcev Zorko Jelinčič. O njem je sin Dušan Jelinčič napisal roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, za katerega je letos prejel nagrado Prešernovega sklada.

Prvo pismo Fanici Obid spremlja datum 8. junij leta 1922, njuno poznejše dopisovanje pa se je razvijalo v intelektualno navezanost. Fanica Obid je Kosovela med boleznijo večkrat obiskala v Tomaju. V tretji knjigi Kosovelovega Zbranega dela je objavljenih 36 pesnikovih pisem, ki jih je poslal pesnici in aktivistki s pesniškim imenom Mirjam.