sta bila gosta cikla "Svet besede - besede sveta," ki se je odvil v Klubu Cankarjevega doma.

Predstavila sta zadnji Magrisovi knjigi - Saj razumete in Na slepo, izdani pri založbi Slovenska matica. Dogodek je vodila Veronika Brecelj, ki je knjigi tudi prevedla v slovenščino, Nataša Barbara Gračner in Igor Samobor pa bosta interpretirala nekaj pisateljevih odlomkov. Poskrbljeno bo tudi za simultani prevod. Srečanje prirejajo Italijanski inštitut za kulturo v Sloveniji, Cankarjev dom in Slovenska matica.

Če je namreč letošnji vileniški nagrajenec Claudio Magris vse bolj navzoč in priljubljen med slovenskimi bralci, pa je po drugi strani Drago Jančar letos v Italiji prejel kar dve pomembni literarni nagradi in je čedalje bolj uveljavljen v italijanskem literarnem svetu. Kot poudarja prevajalka Magrisovih del, vse to kaže, da postajajo takšni stiki nekaj vsakdanjega v prizadevanju, da bi kljub razlikam ustvarili neki skupni človeški in kulturni prostor.

Oba se prepoznata v oznaki Srednjeevropejec
"Pa ne samo to: oba pisatelja se prepoznavata v oznaki Srednjeevropejec pa tudi v tisti kulturni tradiciji, zrasli v prostoru padca monarhij, vojn, revolucij, velikih utopij in razočaranj, ki je posledično ustvarila literaturo paradoksov, ironije, žalosti in tesnobnosti ter tudi vedno znova porajajoče se potrebe po upanju in ljubezni," večer napoveduje Brecljeva.

Če se oba oplajata ob književnosti, ki gleda na človeka z roba, tudi skozi pesimizem, pa je po oceni prevajalke v obeh jasna zavest, da je samo v razumevanju evropske zgodovine v vseh njenih svetlih in tragičnih poglavjih mogoča prihodnost skupne Evrope.

Večni upornik na begu pred katastrofo
In ravno zgodovina, "njen slepi nemir", kot je v spremni besedi zapisal Jančar, je glavna akterka zadnjega Magrisovega romana Na slepo. V njem se prvoosebni pripovedovalec, ki je najbrž v nekem centru za mentalno zdravljenje, prepusti dolgi izpovedi-pripovedi; v njej obnavlja življenje različnih junakov, tako da se z njimi poistoveti, hkrati pa razgublja v blodnji glasov.

Na slepo je roman o večnem uporniku na begu pred katastrofo in v boju za uveljavitev lastnih idealov. Je tudi refleksija o revoluciji in njenem neizogibnem propadu, o smrti in trpljenju, ki ju prinaša, prav tako pa roman o človeku, razpetem med lastno človeškostjo ter družbeno in zgodovinsko umeščenostjo.

Izvirno preustvarjanje mita o Orfeju in Evridiki
V kratki pripovedi Saj razumete pa je Magris izvirno preustvaril mit o Orfeju in Evridiki ter njuni ljubezni. Evridika pripoveduje nekemu skrivnostnemu Predsedniku, kako jo je njen ljubljeni skušal rešiti iz Doma počitka, ki je nemara zapor ali bolnica ali tudi metafora kraljestva smrti.

Proza, ki upodablja ljubezensko strast v njeni veličini in nizkotnosti, se skozi ritmizirane jezikovne pasaže preliva v intenzivno poezijo pa tudi globoko filozofsko razmišljanje, tako da mitska zgodba zaživi svoje večno življenje v nadčasovnosti jezika in njegovih podob.