Stendhal je veljal za zakrknjenega ženskarja, obsedenega s seksualnimi podvigi; tako je tudi staknil sifilis, zaradi katerega je tudi umrl. Pravzaprav ni toliko umrl zaradi sifilisa kot zaradi postopka zdravljenja, ki je vključeval goltanje precejšnjih količin živega srebra in kalija. In prav ta Stendhal je nekako prirasel k srcu eni največjih feminističnih avtoric 20. stoletja Simone de Beauvoir. Veliko je k temu prispeval prav Stendhalov zadnji in nedokončani roman Medenka (Lamiel), ki ga v prevodu Jaroslava Skrušnyja zdaj lahko beremo tudi v slovenskem jeziku. Stendhalovo Medenko je namreč de Beauvoirjeva razglasila za arhetip emancipirane ženske.
Preden zares zagrizemo v Medenko, je vendar treba omeniti, da Stendhal vendar ni bil povsem klasičen mačističen ženskar. Kot nam je povedal Jaroslav Skrušny, je bila pomembna inovacija Stendhalove literature med drugim to, da se pri njem pojavijo "čustveni junaki, moški, ki trpijo zaradi nesrečne ljubezni, ne pa le zaradi izgubljene časti na bojnem polju". Stendhal je imel ženske resnično rad in jih je tudi cenil. To naj bi imelo korenine v njegovi vzgoji. Kot pravi Skrušny, je bil Stendhal vendar dete Voltaira in Rousseauja. "Bil je sin visokega meščanskega okolja iz Grenobla in njegov ded je bil izrazit voltairjanec. Tako zelo je občudoval Voltaira, da ga je šel celo obiskat. In mali Stendhalček, takrat se je seveda še imenoval Marie-Henry Beyle, je rasel v dedkovem okolju, njegovo delo pa tudi zaznamuje to ozračje razsvetljenstva." Pozneje bere tudi Rousseauja; kot vsa takratna intelektualna elita pač. Okuži se s takratnim idealom vrnitve k naravi ter osvoji nove vrednote in vrline, ki niso več tako moške; so pravzaprav precej ženske – "rahločutnost in sočutnost za sleherni srčni utrip postaneta temeljna preokupacija Stendhalove literature".
Leta peze pisanja Medenke
Jaroslav Skrušny Stendhala dobro pozna. Lani je med drugim dobil Sovretovo nagrado prav za prevod Stendhalove avtobiografije Življenje Henryja Brularda. Prav zdaj pa prevaja še največjo Stendhalovo mojstrovino Parmsko kartuzijo, ki jo lahko Slovenci beremo le v precej neposrečenem in jezikovno okornem prevodu Otona Župančiča. Medenka kakovosti Parmske kartuzije ne dosega. Gre tudi za roman, ki ga Stendhalu nikoli ni uspelo napisati do konca. Poskušal je sicer dvakrat in se mučil več kot leto in pol. Roman je izšel šele leta 1889, torej več kot štirideset let po avtorjevi smrti.
Kako je torej mogoče, da se je Stendhal s tem romanom tako neuspešno mučil kar leto in pol, ko pa je več kot 600 strani debelo Parmsko kartuzijo na papir spravil v zgolj 52 dneh; pa še službo konzula je hkrati opravljal? No, če si na tem mestu dovolim drobno zastranitev, moram vendar omeniti, da o (ne)vestnosti Stendhalovega opravljanja konzulske funkcije v italijanskem mestu Civitavecchia kroži veliko anekdot; navsezadnje je nekoč dolgočasno Civitavecchio zapustil za več mesecev in se vrnil v Pariz, ne da bi to kakor koli opravičil ter o tem obvestil zunanje ministrstvo.
No, če se vrnem k Medenki. Meni se kot najverjetnejša razlaga Stendhalove 'zadrege' vsiljuje misel, da se je tudi njemu samemu morda tema romana zdela nekoliko preveč revolucionarna; da tudi sam ni bil zares dovolj odprtega in svobodnega duha za pisanje romana o ženski, ki je bila po pogumu, intelektu in iznajdljivosti kos vsem moškim; da je bil sam v resnici prav tako osupel nad njo kot tisti, ki so še leta 1889 roman obsojali kot spotakljiv.
Medenka gibka in agilna kot med
Medenko 'izdaja' že njeno ime. Gibko in gladko se smuka v družbi ter je prototip povzpetnice. Skrušny jo na kratko opiše in tako tudi oriše sinopsis romana: "To neko malo vaško dekle. Celo iz sirotišnice jo pripeljejo. Po naključju postane bralka neke visoke grajske gospe. Ko pride do političnega prevrata, ta vélika gospa zbeži, Medenka pa z njenim sinom najprej pobegne v Rouen. Nato se ji uspe povsem samostojno uveljaviti v najvišjih aristokratskih in meščanskih pariških krogih, in sicer zahvaljujoč temu, da je bila bistra, zbita in pa brez vseh predsodkov." Skrušny poudari pomen časa, v katerem se Medenka dogaja. To je bila julijska monarhija, ki je bila precej nenavaden režim. Kralj Luis-Philippe je bil na neki način meščanski kralj in režim je bil v primerjavi z začetnim obdobjem restavracije pravzaprav precej liberalen, vseeno pa daleč od idealov francoske revolucije. Zato je ta doba, kot pravi Skrušny, odpirala možnost družbenega vzpona v sistemu, v katerem ni bilo tako zelo strogo določeno in v katerem v bistvu niti ni bilo jasno, kdo je vodilni sloj; v besedah Jaroslava Skrušnyja: "To je čas, ko na plan pridejo podli ljudje, hinavci, licemerci, karieristi, danes bi rekli tajkuni, ki izkoriščajo ta negotovi čas in si delajo kariere, in to so pravzaprav ti junaki Stendhalove proze."
Stendhal v Napoleonovem pohodu nad Moskvo
Sicer pa je Medenko treba povezati z etičnim kredom dobe, ki je predhodnica julijske monarhije. In tudi tukaj je poznavanje Stendhalove osebne zgodovine ključno za razumevanje romana. Stendhalovi junaki so namreč večinoma ljudje, ki zastopajo izgubljene iluzije mladostne generacije francoske politike, ki je v Napoleonu in po novem začetku po porazu v teror izrojenega revolucionarnega režima prepoznala perspektivo nekega drugačnega, svobodnejšega sveta. Te ideale zastopa tudi Medenka. V Stendhalovem primeru je bila doba Napoleona njegovo formativno obdobje. Stendhal se je politiziral in svoje v izhodišču razsvetljenske vrednote konkretiziral v okolju napoleonskega militarizma in kulturi tega časa.
Še pomembneje pa je, da je bil Stendhal tudi udeleženec pohoda velike armade v Rusijo, po katerem se je zaposlil na zunanjem ministrstvu. Lahko sklepamo, da ga je prav udeležba na tem pohodu še nekoliko bolj obsodila na trpljenje za dolgčasom. Stendhal naj bi bil namreč diagnosticiran kot psihični bolnik, ki trpi za podvrženostjo dolgčasu. In kot diplomat si je neizmerno želel priti v Trst. To je bil navsezadnje kraj, kjer so umorili nemškega učenjaka in raziskovalca antike J. J. Winckelmanna, ki je Evropi konec 18. stoletja na neki način na novo odkril antično Grčijo; v resnici je šlo tukaj bolj za Winckelmannovo nekoliko pravljično, predvsem pa romantično 'priredbo' nečesa, kar naj bi izšlo iz resne filološke raziskave. In Stendhal je bil velik Winckelmannov oboževalec'; celo za umetniško ime si je omislil francosko priredbo imena Winckelmannovega rojstnega kraja. Zato je torej hotel v Trst. Ni prišel, ker mu "kot vojaku, aktivnemu udeležencu Napoleonovih bitk proti Avstriji Metternich ni hotel dati agremaja, in poslali so ga v dolgočasno Civitavecchio", iz katere je, kot je že bilo nakazano, preprosto pobegnil ter za opravljanje konzulskih poslov pooblastil nekega podrejenega uradnika.
Ambiciozno dekle ravna po moško
19. stoletje je bilo stoletje jasno razmejene ženske in moške družbene identitete; obstajal je na neki način kodeks družbeno pričakovanega delovanja ženske na eni in moškega na drugi strani. Zato se je Stendhal znašel v zadregi, ko je hotel 'naslikati' žensko, ki se samostojno uveljavi v družbi, ki ženskam odreja mesto le v domeni domačega ognjišča ter takšne in 'drugačne' postelje. Zato Stendhalova Medenka deluje in razmišlja zelo po moško. In podobno ravna tudi v spoznavanju seksualnosti. Medenka si prvo spolno izkušnjo dobesedno kupi. V to odločitev jo prižene ukvarjanje z vprašanjem, kaj je tista ljubezen, o kateri vsi toliko govorijo, in to predvsem na način, kot da je to nekaj prepovedanega. Ob tem velja izpostaviti to, da so vsi Stendhalovi romani pravzaprav ljubezenski romani; vedno je prvo vprašanje ljubezni, čeprav ob liniji ljubezenske zgodbe s skoraj enako prezenco poteka še zgodba, ki tematizira neko družbenopolitično temo, povezano z neko epizodo iz burne postrevolucionarne francoske izkušnje.
Ob omembi Medenkinega skoraj škandaloznega 'vstopa v ljubezen' je relevanten še kratek historiat tabuizacije telesa in čutnosti v vrstah vedno vplivnejšega meščanstva, ki se želi nasproti 'degenerirani' aristokraciji samoinscenirati kot klena, vitalna in krepostna sila. Izposodimo si kar razlago Jaroslava Skrušnyja: "18. stoletje je res stoletje razsvetljenstva, Rousseauja na primer, na drugi strani pa je to tudi stoletje silnega razvrata in dekadence. Ta visok aristokratski sloj… To poznamo iz romanov iz tistega časa; morda najbolj znamenit je Laclosov roman Nevarna razmerja. To so bili ljudje, izrazito nagnjeni k čutnim užitkom, v njih so iskali smisel življenja. Postarana aristokracija je že zdavnaj pozabila na stare vrednote boja za domovino, za kralja, za čast. Aristokrati so se zdaj vdajali le še razkošju, nekaj podobnega današnjim tajkunom."

V tem času se telo začne pojavljati tudi v literaturi. Konec 18. stoletja že nastopi de Sade, ki je bil sicer izgnan v tiste prostore, ki so jim rekli 'inferno pariške knjižnice'. Bralo pa se je tega seveda veliko. In prav tipi, kot je Medenka, so to zablodelost starih sil in tudi bogatih meščanov, ki so se predvsem v julijski monarhiji začeli odkrito identificirati z aristokracijo, izkoristili za svoj vzpon. Hkrati pa so začeli razvijati tudi ideal krepostnosti, ki je razmah doživel v meščanski Evropi sredine in konca 19. stoletja, v kateri so bile tako na primer Degasove upodobitve golih in gibkih teles zadnji šok.
Medenka nikakor ni Stendhalov presežek. Vendar pa roman v literarni zgodovini zavzema posebno mesto. Z Medenko je Stendhal ustvaril osnutek junakinje našega časa in tudi tip literature, ki žensko ne le postavi v ospredje, ampak njeno veljavo podčrta tudi tako, da njeno ime postavi v naslov romana.