Tako si je Knjižnico prihodnosti (The Future Library) zamislila škotska umetnica Katie Paterson, ki ustvarja v različnih medijih, v svojih delih pa običajno poudarja naravo, ekologijo in kozmologijo. Tudi ta projekt vključuje teme, ki jo zanimajo, izpostavlja tudi medsebojno povezavo stvari in časa, sedanjega s prihodnjim. Hkrati prevprašuje današnjo naravnanost, da razmišljamo le za kratek čas naprej in odločitve sprejemamo predvsem za nas, ki živimo v tem obdobju, pravi Paterson.
Dejstvo, da knjiga ne bo na voljo za branje vse do leta 2114, lahko nekaterim pisateljem predstavlja neverjetno svobodo, drugim frustracijo. Pišejo lahko kar koli želijo, od kratke zgodbe do romana, knjige bodo tudi v različnih jezikih. Edino "pravilo" je, da pišejo na temo domišljije in časa, kar pa lahko vodi v zelo različne stvari, pojasnjuje umetnica. "Zdi se mi zelo pomembno, da pisanje odraža tudi današnji trenutek. Tako bo lahko prihodnji bralec odprl knjigo in dobil podobo, kako smo živeli v tem trenutku," dodaja.
Vsako leto en nov avtor
Za namen projekta so ustanovili sklad, ki bo odgovoren za ohranjanje gozda in za izbiro avtorjev. Literarni strokovnjaki - tem se bo pridružila tudi Katie Paterson, dokler bo še živa - bo vsako leto imenoval enega izjemnega avtorja, ki bo za knjižnico prihodnosti prispeval svoje delo.

Letos je bila k projektu povabljena Margaret Atwood, kanadska pesnica, pisateljica, literarna kritičarka in okoljska aktivistka. Atwoodova je za Patersonovo "sanjska avtorica", s katero je želela začeti projekt. "Predstavljam si, kako njene besede rastejo skozi drevesa, nevidna energija postaja aktivirana in materializirana, drevesne letnice postajajo poglavja v knjigi," pravi.
Knjige so sporočilo v steklenici
Atwoodova je povedala, da je prav nič ne moti, da njene zgodbe, ki jo je že začela pisati, ne bo nihče prebral naslednjih sto let. Še pošalila se je, da gre za poseben užitek, saj se ji ne bo treba ukvarjati z odzivi, ko si ob dobrih kritikah vse zasluge prilasti založnik, ob slabih pa je vsega kriv avtor.
"To je takšna stvar, da se nanjo odzoveš takoj, ali z da ali ne. A o tem vsekakor ne razmišljaš prav dolgo," je povedala pisateljica, ki jo projekt spominja tudi na otroške skrivnosti, na primer ko majhni otroci na dvorišču zakopavajo razne predmete z mislijo, kako jih bo nekoč v prihodnosti kdo odkril in se spraševal, čigav je bil ta predmet in kdo ga je zakopal.

"Ko pišeš katero koli knjigo, nikoli ne veš, kdo jo bo bral ali kdaj. Ne poznaš bralcev, njihove starosti, spola, nacionalnosti ali česar koli. Tako so knjige že same po sebi kot neke vrste sporočilo v steklenici," pravi Margaret Atwood, ki tudi o svojem zdaj nastajajočem delu za knjižnico prihodnosti ne pove ničesar. To je tudi del pogodbe. Do izida knjig nihče ne sme vedeti, o čem bodo pripovedovale knjige. Zaupala je le, da je kupila poseben arhivarski papir, ki v zaprti škatli v sto letih ne bo propadel.

Soba Knjižnice prihodnosti v Oslu
Dela, ki bodo nastajala vsako leto, bodo shranjena v posebej zasnovani sobi v javni knjižnici v Oslu. Soba po povezana tudi z lesom iz gozda, na ogled bodo imena avtorjev in naslovi njihovih del, sama dela pa ne bodo dostopna za branje. V knjižnici bo postavljen tudi tiskarski stroj, na katerega bodo čez sto let zbrana dela natisnili.