Na Švedskem se bodo v prihajajočem letu spomnili 100. obletnice rojstva Astrid Lindgren, ki pa je pisateljica ne bo mogla praznovati (leta 2002 je namreč preminila). V Vimmerbyju, kraju, kjer je Lindgrenova preživela otroštvo, bodo ob tej priložnosti na 900 kvadratnih metrih odprli njej posvečen muzej. To bo nekakšen tematski park, na spletni strani Fundacije v spomin pisateljičinih dosežkov pojasnjuje avtor projekta Hakan Qvist, ki še posebej opozarja na vlogo varovanja naravnega okolja. Narava naj bi Astrid že od malih nog predstavljala neusahljiv vir domišljije.

Knjige morajo biti vzgojne!
Muzej je podaljšek razstavnega centra Astrid Lindgren, ki so ga ob njeni 91-letnici v Vimmerbyju odprli leta 1998. V centru je stalna razstava o življenju in delu slavne pisateljice, ki je predvsem s Piko Nogavičko, pa tudi s številnimi drugimi deli, obrnila nov list v otroški literaturi. Če je prej veljalo, naj imajo knjige za otroke predvsem vzgojni namen, pa Pika Nogavička v prvi vrsti zagovarja pozitiven, prijazen pogled na življenje: Kdor je zelo močen, mora biti tudi zelo prijazen, je le ena od njenih domislic.

Slab vzgled za mlade dame
Seveda pa novih časov vsi niso prepoznali na prvi pogled: direktor vodilne švedske založniške hiše v 40. letih 20. stoletja Gerard Bonnier je rokopis Lindgrenove zavrnil, češ da je besedilo nemoralno: "Sladkor na tleh in razgrajanje v otroški sobi? Ne, ne upam si prevzeti odgovornosti za takšno knjigo." Sklepati si upamo, da mu je bilo kasneje žal vsaj toliko kot glasbeni založbi, ki je zavrnila Beatle.

Knjige, ob katerih smo odraščali ...
Med pomembnejša dela Astrid Lindgren, ki so bila prevedena v več kot 80 jezikov, poleg Pike štejemo še knjige Detektivski mojster Blomkvist, Mi, otroci iz Bullerbuja, Mio, moj Mio, Erazem in potepuh, Kljukec spet leti, Brata Levjesrčna in Ronja, razbojniška hči. Po knjigah so bili posneti številni filmi in nanizanke, še vedno pa najbolj prepriča pisana beseda, o čemer pričajo tudi številni ponatisi. Pri Mladinski knjigi je leta 2005 izšel že Pikin 15. ponatis.

"Švedska Brigitte Bardot"
Astrid Lindgren je veljala za švedsko ikono, ki je vedno zagovarjala šibkejše, tako ljudi kot živali. Nasprotno pa je prezirala samozadostne oblastnike, polne praznih obljub, kar je poudarila v svojih številnih govorih. Na večkrat zastavljeno vprašanje, zakaj svoje pisateljske kariere ni posvetila "pravi" literaturi za odrasle bralce, je Lindgrenova vedno odgovorila, da hoče pisati za bralce, ki lahko ustvarjajo čudeže, in otroci to počno vsakokrat, ko se posvetijo branju.