V dobrem tednu, odkar je izšel najnovejši roman o Jamesu Bondu, Devil May Care, je knjiga že na dobri poti, da podre prodajne rekorde - a tisti najbolj zagrizeni oboževalci tajnega agenta Njenega Veličanstva nad njo niso navdušeni. Sebastian Faulks nalogi, nadaljevati izročilo Iana Fleminga, ni bil kos, je splošni konsenz prvih "amaterskih" recenzentov.

Kar je bil Die Another Day za filmsko franšizo, je novi roman za knjižno
Začelo se je z recenzijo knjige na ljubiteljski strani Jamesa Bonda, CommanderBond, ki je bila objavljena že nekaj ur po izidu romana. Bralec je bil razočaran: "Devil May Care me je razočaral. Zgodba je šepava, zlobec nima dovolj dobre motivacije, akcijski prizori pa so me pustili hladnega. Bond reši dan, a je vse skupaj prelahko ... Devil May Care je literarni ekvivalent filma Die Another Day." Kdor se spomni nevidnega avtomobila v zadnji bondiadi s Piercom Brosnanom v glavni vlogi, ve, da je ta oznaka vse prej kot kompliment.

Je Faulks nalogo sploh vzel resno?
Devil May Care ni prva knjiga o Bondu, ki je ni napisal Ian Fleming, pa ima blagoslov varuhov njegove literarne dediščine - pravzaprav je že 33. Je pa, resnici na ljubo, prva po dolgem času, ki jo je spisal priznan romanopisec (pod roman Colonel Sun se je, denimo, podpisal Kingsley Amis). Faulksa založniki navajajo kot avtorja, a zelo poudarjajo, da se je skušal za to nalogo preleviti v Fleminga. Sam je svoje sodelovanje pri bondiadi opisal brez lažne ali kakšne drugačne skromnosti: vse skupaj se mu je zdelo tako, "kot če bi nekoga, ki sklada kompleksno simfonično glasbo, prosili, naj napiše poppesem."

Zgodba je postavljena v leto 1967, leto dni po tem, ko se je iztekla zadnja Flemingova dogodivščina. Bondu se po robu postavi Dr. Julius Gorner, megaloman z opičjo tačko namesto roke, ki hoče postati večinski lastnik časopisa The Times ... in začeti tretjo svetovno vojno.

007 na vsakem koraku
Knjiga je zaradi šestetega učinka močne promocije založbe Penguin, praznovanj ob Flemingovi stoletnici in snemanja novega filma o Bondu, v hipu postala prodajna uspešnica: v prvih štirih dneh od izdaje so v Veliki Britaniji prodali 44 tisoč izvodov (toliko kopij knjige v trdi vezavi tako hitro pri Penguinu niso prodali še nikoli).

A tukaj nastopi težava: številni so prepričani, da Faulks, avtor romanov Birdsong in Charlotte Grey, ni kaj prida pisec akcijskih detektivk. Komentarji na enem od Bondovih forumov so približno takšni: "Očitno je, da gre za primer delanja z levo roko; Faulks projekta ni vzel resno. Kdor misli, da ta slog spominja na Fleminga, pač ni nikoli bral Fleminga." In še: "Bond ne bi bil nikoli tako domač, celo aroganten v odnosu do M, kot je v tej knjigi."

Tenisa pa že ne!
Bralce je še posebej razkačil "prizor s tenisom": Bond se na igrišču pomeri z zlobcem, ki seveda skuša goljufati. Nekaterim se je to zdel duhovit pomežik prizoru tenisa v Goldfingerju, večini pa se zdi, da se to ne ujema z Jamesovim značajem. "To ni 'pisati kot Fleming', to je 'plagiatizirati Fleminga' do te mere, da že briješ norce iz njega."

Kaj bi na to rekel Fleming?
Fleming sam bi bil nad javno debato najbrž navdušen. Svoji ženi Anne in njeni družbi je zameril literarni snobizem - njegovo delo so odpisali kot "zasanjane fantazije pubertetniškega uma" - a sam je svoje delo jemal resno.

Ana Jurc