Ob 100-letnici rojstva Bondovega 'očeta' Iana Flemminga oziroma danes na trg prihaja roman o že nekoliko ostarelem Bondu. Knjiga z naslovom Devil May Care (Hudiču bi bilo mar) je nastala na pobudo varuhov Flemingove dediščine. Ti so nalogo, ki zaznamuje veliki jubilej, zaupali britanskemu pisatelju Sebastianu Faulksu, znanemu predvsem kot avtorju vojnih romanov Charlotte Gray in Birdsong.

Delovno okolje ostajajo eksotični ambienti
Vsebine knjige sicer javnosti ni hotel izdati nihče. Tako za zdaj vemo le, da je Faulks pisanje nadaljeval tam, kjer ga je Fleming pustil leta 1966. Takrat je izšel zadnji izmed 14 izvirnih romanov o Jamesu Bondu. Njegov naslov je bil Octopussy and the Living Daylights. V knjigi tako spremljamo Jamesa Bonda, ki kljub pezi let še vedno rad srkne martini, njegovo 'delovno okolje' pa ostajajo eksotični kraji. Med skopimi podatki o romanu Devil May Care je namreč ta, da se Bond vdaja kulinaričnim užitkom v privlačnem in slikovitem okolju.

Prevzem Flemingovega načina dela
Zato pa je bil Faulks toliko bolj radodaren z besedami, ko je pogovor nanesel na njegovo 'tehniko' pisanja bondiade. Priznal je, da je bil več kot le malo preplašen, ko so mu ponudili pisanje romana, ki bi nadaljeval legendarni Flemingov opus. Da bi se mu uspelo kar najbolj približati Flemingovemu slogu, se je Faulks odločil temeljito preštudirati Flemingov pristop k delu in ga udejaniti pri svojem projektu.

Kaj je torej bistvo 'formule' za mesenje Bondove pustolovščine: "V svoji hiši na Jamajki, je Ian Fleming vsako jutro napisal 1.000 besed. Potem se je šel potapljat, spil je koktajl, kosil na terasi, se spet potapljal, pozno popoldne je napisal še 1.000 besed, spil še več martinijev in užival v družbi glamuroznih žensk," pojasni Faulks, ki v naslednjem dihu poudari, da je med pisanjem romana Devil May Care tudi sam sledil tej rutini. No, nekoliko jo je priredil. V Londonu vendarle ni imel priložnosti za potapljanje in obedovanje na terasi, koktajlov pa se je prostovoljno vzdržal.

Vohun, kakršen je želel biti sam
O življenju Iana Fleminga, avtorju enega najbolj priljubljenih literarnih in filmskih likov, ženskarju, ljubitelju močne pijače, dvakratnemu najboljšemu športniku elitne šole Eton, sodelavcu obveščevalne službe med drugo svetovno vojno in avtorju izredno bistroumnih, v drznosti pa skoraj blaznih načrtov za uničenje nacističnega rajha, je bilo že večkrat zapisano tako rekoč vse. Prav tako je znano, da je lik Jamesa Bonda ustvaril tako rekoč 'po svojem vzoru' oziroma je naredil Bonda takšnega, kot je želel biti sam.

Flemingov manjvrednostni kompleks
Nekaj pa morda ni tako zelo znano. Ian Fleming, danes cenjen kot eden glavnih predhodnikov popkulture in kot avtor enega najuspešnejših nizov romanov vseh časov, nad samim seboj nikakor ni bil navdušen. Menda je trpel za manjvrednostnim kompleksom; in celo preziral ženske, v družbi katerih se je sicer rad kazal. K temu je nekaj prispevala tudi njegova žena Ann, ki je bila pred Flemingom poročena z lordom Rothermerom. Gospa Fleming je namreč veliko raje kot moževe domislice prebirala knjige 'resnih' pisateljev in tako Fleminga 'opominjala', da je sam le drugorazredni pisatelj.

Fleming je tudi v javnosti izražal dvom o svojih pisateljskih sposobnostih; Casino Royal je, kot so zapisali v časopisu Die Welt, imenoval "telečje delo", obenem pa je vsem tudi razlagal, da se na njegovo genialnost ne splača čakati. Tega namreč ne poseduje in v duhu Shakespeara je govoril: "Nimam nobenih ambicij." To je bila seveda tudi drža, s katero se je Fleming želel zavarovati pred očitki kritikov, češ da njegovo pisanje ni veliko vredno. V vsakem trenutku bi namreč lahko odvrnil, da tudi nikoli nikogar ni skušal prepričati o nasprotnem.

Britanski imperij je potreboval Bonda
Še nekaj velja omeniti. Veliki uspeh romanov o Jamesu Bondu pogosto razlagajo s propadom britanskega imperija po drugi svetovni vojni. Britanci so potrebovali nove sanje, potrebovali so novo identifikacijsko točko, s pomočjo katere bi lahko svetu še vedno pridigali o svoji večvrednosti. Kaj bi bilo za to bolj 'prikladno' kot Britanec v službi Njenega veličanstva, ki rešuje svet? Pa čeprav mu lahko očitamo - tako kot še danes očitajo tudi Flemingu - 'McCarthyizem', kolonializem, rasizem, mizoginijo in celo sadomazohizem. Ali kot se je izrazil Umberto Eco: "Fleming je bil prav toliko rasista kot ilustrator, ki želi upodobiti hudiča in mu nariše poševne oči; je rasist v tej meri, v kolikšni je rasistična tudi dojilja, ki otroku pripoveduje o hudobnem možu in ga predstavi kot temnopolteža. Cinik, inženir potrošniškega romana."

Polona Balantič