'Romantične' ideje o tem, da bi bil kot Sartre ali Balzac, je opustil, zapeljale pa so ga skušnjave novinarskega dela in kmalu jim je 'podlegel' – za vse življenje.

Skušnjave: novinarjeva zgodba, kot je avtobiografijo naslovil njen avtor, je delo, ki presega meje žanra, v katerem je napisano. Je kot zgodovinski roman, ki razkriva pomembne dogodke v obdobju petdesetih let in razgalja ljudi, ki so bili njihovi ključni akterji. Je kot napeta kriminalka, katere glavni protagonist je avtor sam. Je kot učbenik žurnalizma, novinarskega dopisništva, ki bi ga moral prebrati vsak mlad oziroma bodoči novinar, rojen v obdobju pametnih telefonov in instantnih novic. Hočevar pripoveduje novinarske zgodbe, ki – v primerjavi z današnjo digitalno dobo, ki ponuja neskončno množico podob in zgodb, a večinoma ne ponuja pristnega izkustva – večkrat mejijo na fikcijo. To priznava tudi avtor: "Če dandanes pobrskam po spominih, se mi zdi ilegalni pohod v Salvador skoraj pogrošna zgodba iz kakšnega ameriškega filma, malo vohunskega, malo avanturističnega."

Tone Hočevar govori o časih, ko je bilo v četrti veji oblasti še veliko profesionalcev. Ko je bilo od novinarstva še mogoče živeti in ko ni bilo nikogar, ki bi, kot piše v knjigi, brezplačno metal informacije za teboj in podtikal izmišljene novice in plehke vice.

Zajetna avtobiografija, ki je odsev bogate kariere, je razdeljena na uvod in dvanajst poglavij, ki sledijo kronologiji Hočevarjevega življenja in dela. Od začetkov sodelovanja s Televizijo Slovenija, prek dopisništva v Mehiki in na Kubi, vrnitve na televizijo in pokrivanja Vzhodne Evrope, 'klatenja' po črni celini, sodelovanja pri časopisu Republika, urednikovanja na Delu in dopisništva v Rimu. Še bolj nam zgodbe približajo fotografije iz avtorjevega arhiva, četudi zmoti, da z besedilom ne tečejo povsem usklajeno.

Večji del avtobiografije zajema dopisništvo onstran Atlantika, med drugim tudi zato, ker je bila Latinska Amerika tedaj pomembno politično prizorišče, pa tudi zato, ker je Hočevar danes o Kubi in Ameriki lahko zapisal stvari, ki jih takrat ni smel. Ker bi s tem ne le ogrozil svoje dopisniško mesto, temveč tudi življenja in svobodo drugih.

Na dopisniških poteh so ga spremljali žena Bojana, hči Barbara in sin Miha, danes oba Delova novinarja; ves čas pa so jim tempo življenja dajali štirinožni prijatelji. Ti so bili večkrat vstopnica do virov informacij in povezovanja z ljudmi, pripoveduje avtor, ki se je s svojo družino najbolje počutil med Kubanci, čeprav je bilo prav na Kubi težko izbrskati kakršno koli informacijo.

Tone Hočevar je sinonim za delo na terenu, je eden tistih, ki je do udobnega ždenja v pisarni čutil odpor. Zgodbe je odkrival zunaj, spoznaval in mrežil se je z ljudmi, tistimi, ki so krojili in zaznamovali usodo številnih, kot tudi tistimi, tako rekoč bajeslovnimi bitji. Mednje zagotovo sodi Gregorio Fuentes, Hemingwayev čolnar in starec iz romana Starec in morje. V romanu piše o političnih in verskih akterjih časa (od Cheja Guevare prek Fidela Castra in Tita pa do Karla Wojtyłe) ter med njimi primerja, da "so prelati za vatikanskim obzidjem tako zelo podobni mogočnikom iz Fidelovih partijskih palač v Havani".

Tone Hočevar pripoveduje tudi o sodelavcih in povsem običajnih ljudeh – njegove zgodbe so kot portreti, a ne piše le o tem, kakšni so bili nekoč, temveč tudi kaj počnejo danes. Hočevarjevo pisanje je tako preplet zgodovine s sedanjostjo, v katerem ves čas izstopa njegova razgledanost – poznavanje političnih razmer, obvladanje tujih jezikov in mojstrstvo upovedovanja.

Tone Hočevar je svojo odločitev, da bo postal novinar, vzel resno in se temu ne le poklicu, temveč načinu življenja, posvetil z vsem entuziazmom in profesionalnostjo, najsi gre za upoštevanje novinarskih idealov in etike ali za upiranje cenzuri in politiki ter drugim skušnjavam.

Iz oddaje S knjižnega trga