O človeškem strahu, željah in družbenih manipulacijah v zvezi s smrtjo piše v svoji novi knjigi esejev Čas nesmrtnosti zdravnik, imunolog in specialist klinične mikrobiologije Alojz Ihan, sicer tudi pesnik in pisatelj. Na poljuden način nam približa medicinske vidike staranja, ki ni napaka telesa, ampak evolucijsko natančno programiran proces, in razloži, zakaj je smrt pogoj za življenje in preživetje bioloških vrst. V središču njegovega razmisleka je, kako pustiti ljudem, da doživijo smrt kot lastno potovanje v poslednji mir, in kako preprečiti, da bi tabu smrti postal sredstvo zastraševanja in družbene manipulacije. Avtor se poglobljeno loti manipulacij z nesmrtnostjo in kritično spregovori o fundaciji Alcor, ki za velike vsote denarja ponuja zamrzovanje trupel, ki naj bi jih bilo po zaslugi znanstvenega napredka nekoč mogoče obuditi v življenje. Analizira tudi druge vidike podaljševanja življenja, uporabo tako imenovanih rezervnih delov, ki segajo od presaditev organov do rastlinjakov brezglavih teles, in razloži, kje so meje mogočega. Hkrati opozarja, da ljudje lahko sami največ storimo za zdravo in dolgo življenje, za svojo zdravstveno rezervo. V drugem delu knjige se posveti družbenim vidikom konca človeškega življenja. Z nazornimi primeri razkrije, kako je tabu smrti postal sredstvo za družbeno manipulacijo in kako je strah postal eden glavnih mehanizmov družbene regulacije. Hkrati opozarja, da mora v družbi nujno steči pogovor o realnih problemih, s katerimi se bomo ob koncu življenja srečali vsi. Preizkus demokratičnosti družbe je prav v tem, ali smo zmožni racionalno razpravljati o umiranju in smrti in preprečiti manipulacije. Sèm sodi tudi pogovor o evtanaziji. Dr. Ihan sklene knjigo s poetičnim besedilom o življenju duše, ki edina ne more zares umreti.

Medicini in zdravniškemu poklicu je predana tudi pesnica Veronika Dintinjana. Pred osmimi leti je navdušila bralce in kritike s pesniškim prvencem Rumeno gori grm forzicij, zdaj je tu njena druga pesniška zbirka V suhem doku. Že naslov pove, da je po potovanjih, ki so zaznamovala prvenec, prišel čas postanka. Tako kot v suhem doku pregledajo ladjo pred ponovno plovbo, gre tudi v novih pesmih za analizo stanja, za pripravo na prihodnost in tudi na preteklost, kot zapiše pesnica. Pesmi prinašajo arhetipske motive kot stalnico naše civilizacije in z mitološko tematiko odpirajo nadzgodovinsko razsežnost človeških usod. Otroštvo je v središču spomina, zato so podobe, zarisane v otroški zavesti, še vedno prisotne. Vrnitev na začetek, vpetost v družino, med prednike dajeta zbirki močan pečat. Intimistično ubrana zbirka se ne izmika kritičnosti. Pesnica z nevsiljivo družbeno angažiranostjo opozarja na katastrofe današnjega sveta, na izgubljene iluzije, na to, da po propadlih ljudskih vstajah ostaja vse enako: »Eni, ki imajo, in drugi, ki nimajo.« Veronika Dintinjana odslikava s tenkočutnim, pretanjeno odmerjenim pesniškim jezikom duhovni in materialni svet, človekovo samost, končnost in hkrati odprtost do drugega, predvsem pa zasidranost v presežnem, ki ga ustvarja poezija.

O tem, da si naravoslovje in umetnost nista tako daleč vsaksebi, kot se zdi na prvi pogled, spoznamo tudi ob ustvarjanju fizika Mitje Draba, ki trenutno opravlja doktorski študij iz nanoznanosti, posveča se torej raziskavam najmanjših delcev, predvsem na področju medicine. Poezijo piše že dalj časa, tokrat pa se prvič predstavlja s samostojno knjižno izdajo. Njegov pesniški prvenec nosi naslov Nočne živali, tematsko pa razkriva čustvovanje in vsakdanji utrip v življenju mladega človeka, ki v dobi družbenih omrežij in navidezne lahkotnosti komuniciranje občuti tudi samoto, tesnobo in nepovezanost s svetom. Pesmi prinašajo portret generacije, ki veliko časa preživi pred računalniki, komunicira prek družbenih omrežij in si ustvarja dvojno podobo – resnično in spletno. Gre za nekakšno dvojno življenje, neskladnost obeh podob pa vodi v notranje stiske. Mitja Drab je s svojim pesniškim prvencem poustvaril pristno izkušnjo, izrisal svoj portret in portret neke generacije. Tematiko pesmi je uglasil s slogom pisanja in z neposredno izpovedno močjo povedal, kaj čuti, vidi in doživlja, kar živi.