Aleksandrinke so bile slovenske ženske, ki so največkrat kot dojilje in guvernante s trebuhom za kruhom odhajale v Egipt, doma pa puščale svoje može in majhne otroke. Tomšič je njihove usode upodobil skozi različne vidike, tako skozi njihove lastne zgodbe kot tudi skozi zgodbe teh, ki se jih je njihovo življenje dotikalo. Tomšič je gradivo o aleksandrinkah zbiral več let. Obiskoval je preživele aleksandrinke in njihove domače, obiskal njihove rojstne kraje ter Aleksandrijo in Kairo.

Kovačič Peršin: "Pretresljiv dokument časa"
Knjiga, ki jo je uredil Peter Kovačič Peršin, je izšla pri Društvu 2000, spremno besedo pa je napisal Milan Dekleva. Korespondenco aleksandrink in njihovih svojcev je Kovačič Peršin označil kot "pretresljiv dokument časa", Tomšičevo knjigo pa kot "literarno obdelano dokumentarno gradivo", vendar pa, kot je dejal, dokumentarno ozadje prepozna le poznavalec, saj se zgodbe berejo kot "absolutna literatura".

Med temeljnimi odlikami Tomšičeve knjige je Kovačič Peršin izpostavil pretanjen psihološki oris oseb, ki pa ni banalen v smislu verizma ali le psihoanalitskega poglabljanja v življenjske usode oseb, saj te ves čas izkazujejo "težnjo po presežnem gibanju". Izpostavil je tudi postavitev oseb v prostor in čas. Oboje je, tako Kovačič Peršin, "mojstrsko orisano", pa naj bo to slovensko podeželsko ali velemestno okolje. Tomšič v svoji knjigi verodostojno podaja odmaknjen zgodovinski čas in orise ljudi različnih civilizacijskih izhodišč.

Tomšič je "dal svojo dušo na razpolago junakinjam svojih zgodb, zato te živoplastno zaživijo pred bralcem," je dejal Kovačič Peršin in dodal, da je ravno to ključ, ki "daje možnost za umetniško in absolutno avtonomno literarno izpoved".

Kdo je tu lepa Vida?
Tomšič je pojasnil, da po romanu Grenko morje sprva ni več nameraval pisati o aleksandrinkah, čeprav mu je ostalo na razpolago še veliko gradiva. A po izidu romana so mu prišla v roke pisma, ki jih je mož, ki je ostal doma, pisal svoji ženi v Aleksandrijo. Medtem ko jih je bral, se je ves čas spraševal, kdo je tu pravzaprav lepa Vida? Žene, ki so odšle v Egipt, ali njihovi možje in otroci, ki so jih čakali doma in neizmerno hrepeneli po njih?

Zato se je posvetil tudi drugi plati te zgodbe in začel raziskovati, kaj se je dogajalo z možmi in otroki, ki so ostali doma. Predvsem ga je zanimalo, zakaj so nekatere žene može in otroke pozabile, medtem ko so oni hrepeneli po njih. Ker je menil, da bi lahko to tematiko bolje obdelal v novelah, jih je v knjigi Južni veter nanizal 12. Južni veter je, kot je pojasnil, demonska sila, ki človeka obsede, da ji začne slediti, čeprav je to v nasprotju z etiko in moralo časa, a se ji ne more upreti, pa čeprav so posledice hude.