Umetnostna topografija je celosten in natančen popis umetnostne dediščine nekega območja, urejen po krajih, strokovne tekste pa dopolnjujejo fotografije, načrti in zemljevidi. Takšni pregledi pomembno dopolnjujejo, zaokrožujejo in širijo znanje o urbanizmu, arhitekturnih, kiparskih, slikarskih in umetnoobrtnih spomenikih. So temelj umetnostnozgodovinske znanosti, hkrati pa so pomemben vir različnih strokovnih služb, med drugim spomeniškega varstva. Knjige pa bodo gotovo koristile tudi ljubiteljem umetnosti pri spoznavanju lepot in dediščine Slovenije.

Zanimanje za umetnostne znamenitosti že pred stoletji, celotnega popisa še ni
Začetki takšnih popisov na širšem ozemlju cesarstva, ki pa zajemajo tudi naše kraje in njihove znamenitosti, segajo v 17. stoletje, resneje pa so se jih lotili v 19. stoletju. Prve topografije smo dobili pri nas v začetku 20. stoletja (Avguštin Stegenšek: Dekanija Gornjegrajska; Konjiška dekanija), nato je nekaj tovrstnih del izšlo po prvi svetovni vojni v okviru umetnostnozgodovinskega društva (France Stele: Politični okraj Kamnik; Marijan Marolt: Dekanija Vrhnika) ter po drugi svetovni vojni zlasti v okviru spomeniškovarstvene službe (Marijan Zadnikar - Kočevska, Jože Curk - več enot na Štajerskem, Stane Mikuž - Grosupeljska krajina). Nikoli pa nismo dobili zaokrožene umetnostne predstavitve celotnega slovenskega ozemlja, vrzel so izpopolnjevali različni popisi mest, občin, cerkvenih organizacijskih enot ali vsebinski pregledi (župnije, romarske cerkve ...), v zadnjih letih tudi Leksikon cerkva na Slovenskem pri Mohorjevi družbi Celje.

Umetnostnozgodovinski inštitut ZRC SAZU pred veliko nalogo
Do zdaj so topografije pisali posamezni strokovnjaki, kar pa se je izkazalo za prevelik zalogaj, ki zahteva usklajeno timsko delo. Sodelavci Umetnostnozgodovinskega inštituta Frenceta Steleta ZRC SAZU na čelu z urednikom zbirke Blažem Resmanom so se lotili velikega projekta, do zdaj so izdali tri knjige, ki zajemajo tri upravne enote: Kočevje, Jesenice in Ajdovščina. Zadnja je pravkar prišla iz tiskarne in zaradi obsežnosti gradiva zajema dve knjigi, ki sta posvečeni spodnjemu delu Vipavske doline. Predstavljeni so naselja, gradovi in vile, cerkve in kapele, znamenja in spomeniki NOB-ja, skratka, vse, kar je vrednega in si zasluži oznako umetniško. V vsaki izmed knjig pa je predstavljen tudi splošen zgodovinski in umetnostnozgodovinski oris. Besedilo dopolnjujejo fotografije in načrti, časovno segajo predstavitve od najstarejših primerov likovnega ustvarjanja do novejših realizacij.

Poseben umetnostni kontekst ajdovskega območja
Vipavska dolina je geografsko, klimatsko in tudi umetnostno mejni prostor med osrednjo Slovenijo in Primorjem, zato lahko na tem območju zasledujemo tako odmeve likovnih realizacij, značilnih za celinski del Slovenije (denimo zlati oltarji v Podbrju pri Podnanosu, ki so sicer najbolj značilni za čas 17. stoletja na območju Kranjske), do oblik, ki so značilne za primorsko zaledje (dvorci in vile, kot je znameniti Zemono), sem pa sega zlasti močna klesarska tradicija s Krasa in kamen kot tipičen lokalni material (kar pričajo številni oltarji, in druga cerkvena oprema, zvoniki, portali, rozete in znamenja). V umetnosti (pa seveda tudi gospodarsko in politično) je Vipavska dolina gravitirala proti Gorici, prek tega habsburškega mesta so sem prihajali tudi oddaljeni beneški vplivi, seveda v zelo poenostavljeni obliki, stike pa so imeli tudi z Ljubljano (vodilni kranjski baročni mojster Franc Jelovšek je s freskami poslikal farno cerkev v Vipavi). Posebnemu regionalnemu izrazu umetnosti v Primorju (ki ga je v svoji knjigi iz leta 1940 zasledoval že France Stele) pa lahko sledimo vse do našega časa.

Dolgoletni projekt v prid naši kulturni dediščini
Načrtovano je, da bo v prihodnjih letih izšla še vrsta knjig v zbirki Umetnostna topografija Slovenije, do izpopolnitve seznama, ki bo zajemal celotno državo. Timsko delo strokovnjakov temelji tudi na starejših tovrstnih delih, predvsem pa na lastnih terenskih ogledih in študiju; zaradi temeljitosti dela, majhnega števila sodelavcev in tudi finančnih omejitev bomo še kar dolgo čakali na zaključek zbirke, ki se že zdaj kaže kot eno temeljnih del naše umetnostnozgodovinske stroke. Pomembno je poudariti, da so v knjigah omenjeni tudi že uničeni primeri dediščine, upamo pa lahko, da bo zbirka pripomogla k boljšemu odnosu in varstvu ohranjenih spomenikov. Varstvo kulturne dediščine je bil tudi eden izmed temeljnih ciljev nestorjev slovenske umetnostne zgodovine in utemeljiteljev slovenske umetnostne topografije pred več kot sto leti.

Andrej Doblehar