Jamesonovo pisanje je bilo v svojem bistvu vedno didaktično. Angleško govorečim bralcem je predstavil zahodno tradicijo marksistične teorije, predvsem prek misli Georga Lukácsa, Walterja Benjamina, frankfurtske šole in Jean-Paula Sartra. Foto: Fronteiras do Pensamento / Wikimedia Commons
Jamesonovo pisanje je bilo v svojem bistvu vedno didaktično. Angleško govorečim bralcem je predstavil zahodno tradicijo marksistične teorije, predvsem prek misli Georga Lukácsa, Walterja Benjamina, frankfurtske šole in Jean-Paula Sartra. Foto: Fronteiras do Pensamento / Wikimedia Commons

Romani so sredstvo, s katerim se lahko lotimo nemogočega podviga zgodovinjenja sedanjega trenutka.

Frederic Jameson

Leta 1934 v Clevelandu rojeni Jameson je po diplomi na kolidžu Haverford študiral še v Aix-en-Provence, Münchnu in Berlinu. Leta 1959 je doktoriral na univerzi Yale pri nemškem literarnem zgodovinarju Erichu Auerbachu.

Od leta 1985 je bil profesor na univerzi Duke v Severni Karolini, predtem je poučeval na Harvardu, Yalu in U. C. Santa Cruz. Slovel je kot karizmatičen predavatelj, nikoli pa si ni prizadeval postati javni intelektualec. "Čeprav ni bil javnosti nikoli znan tako kot njegova literarnoteoretska sopotnika, Slavoj Žižek in Harold Bloom, je bilo njegovo delo enako vplivno kot njuno, če ne bolj," so v nekrolog ob Jamesonovi smrti zapisali v New York Timesu.

Jamesonovo pisanje se uvršča v polje marksistične kritike filma, tradicije, ki si je film prizadevala osvojiti kot pomemben problem za kritiko ideologije, zgodovinsko analizo in politični boj. Foto: Slovenska kinoteka
Jamesonovo pisanje se uvršča v polje marksistične kritike filma, tradicije, ki si je film prizadevala osvojiti kot pomemben problem za kritiko ideologije, zgodovinsko analizo in politični boj. Foto: Slovenska kinoteka

Umetniško delo ne nastane v vakuumu
Na začetku svoje akademske kariere se je profiliral predvsem kot literarni kritik, pozneje, z začetkom 80. let preteklega stoletja, pa je svoja razmišljanja vse intenzivneje usmerjal tudi k sodobni družbi. Oblikoval je tezo o nujnosti obravnave kulturnih in estetskih del v povezavi z zgodovinskimi okoliščinami, v katerih so ta nastala. Naloga kritika na področju umetnosti tako postane razkrivanje ukoreninjenosti posameznega umetniškega dela v politične in ekonomske danosti ter odkrivanje, zakaj je bila ta ukoreninjenost prikrita.

V mnogih pogledih je bil Jameson tako tradicionalist kot radikalec. Njegova proza je gosta in zahtevna, polna referenc. Kot literarni kritik se je posvečal predvsem evropski književnosti 19. in 20. stoletja – Flaubertu, Mallarmeju, Joyceu, Mannu. Njegove obravnave Balzaca in Philipa K. Dicka, Sartra in kibernetskega panka, Prousta in poparta so polne navdušenja in skepse ter strastnega angažmaja. Z enako intelektualno rigoroznostjo je pristopal k najrazličnejšim temam, od nemške opere do znanstvenofantastičnih filmov in arhitekture luksuznih hotelov.

Leta 1984 je izšel njegov pionirski esej z naslovom Postmodernizem, kulturna logika poznega kapitalizma. Sprva je bil objavljen kot samostojni članek v reviji New Left Review, pozneje, leta 1991, pa je Jameson pod tem naslovom zbral več esejev in jih izdal v knjigi. Delo je leta 2001 izšlo tudi v slovenskem prevodu pri Društvu za teoretsko psihoanalizo.

Obiskal tudi Ljubljano
V slovenskem prevodu sta dostopni še njegovi deli Kulturni obrat: izbrani spisi o postmoderni, 1983–1998, ki je leta 2012 izšlo pri Studii Humanitatis, in Filmska kartiranja, ki je leta 2011 izšlo pri Slovenski kinoteki. Ob predstavitvi knjige je Jameson na povabilo Slovenske kinoteke gostoval v Ljubljani.