Hollywoodski film Zeleno sonce (Soylent Green) iz leta 1973 v režiji Richarda Fleischerja je izpeljan po Harrisonovem romanu Make Room! Make Room!, ki je nastal sedem let predtem, temeljito raziskovalni zgodbi iz časa, ko je bila prenaseljenost izredno priljubljena tema v znanstvenofantastičnih zgodbah, Harrison pa je v nasprotju s preostalimi zgodbami, ki so se ukvarjale s to temo, dogajanje postavil v bližnjo prihodnost - leto 2000 - leto, ki bi ga številni takrat živeči ali vsaj neposredni potomci še doživeli.
Distopija bližnje prihodnosti
Ena vplivnejših distopij prihodnosti pripoveduje o prenaseljenem svetu, v katerem zmanjkuje prehrane, okoljske katastrofe pa se vrstijo. Medtem ko se film osredotoča na akcijsko zgodbo, ki v tem stanju kot rešitev ponuja domnevni sojin nadomestek ali nadomestek leče (njegova resnica je strogo varovana državna skrivnost), pa Harrisonov roman slika predvsem grozo velemesta prihodnosti - mesta New York, v katerem se 35 milijonov ljudi gnete v izjemni vročini, za pitje pa jim je ostala le še umazana rjava voda.
Njegova najbolj znana dela so polna parodij, ki se hitro zvrstijo ena za drugo, pa tudi rekonstrukcij tradicionalnih pustolovščin iz vesoljskih operet (znanstvenofantastičnega podžanra, kamor prištevamo tudi znameniti Adamsov Štoparski vodnik po galaksiji). Za podobo politično konservativnega pisuna je Harrison razkrival liberalno zavest in ostro pozornost za pomanjkanje literarnih vrednot v znanstvenofantastičnih zgodbah, ki jih je tudi parodiral. Njegova serija Deathworld, knjige iz serije Stainless Steel Rat in knjige o junaku Billu, galaktičnem heroju, predstavljajo zanimive paradokse in za nepretenciozno akcijsko zgodbo z močnim humornim nabojem razkrivajo satiričen, subverziven, protivojni, protiavtoritativni in protinasilni odnos.
Alternativno viktorijansko zgodovino s fantastično tehnologijo je Harrison pisal, še preden je steampunk veljal za podžanr znanstvene fantastike.
Mirovniško občutje pridobil v vojski
Rojen je bil v mestu Stamford v ZDA kot edinec Henryja Dempseyja in Rie Kirjassoff. Po njegovem rojstvu je oče priimek spremenil v Harrison, Harry pa je šele pri svojih 30., ko je zaprosil za potni list, ugotovil, da sam še vedno nosi priimek Dempsey. Priimek je takrat spremenil še sam, ime Hank Dempsey pa je tudi pozneje občasno uporabljal kot psevdonim.
Ob vpoklicu v ameriško vojsko je delal kot vojaški policist, strelec, strelni inštruktor in specialist za prototipe računalniško vodenih iskalnikov bomb, a se je med opravljanjem poklica tako dolgočasil, da se je med delom učil esperanta. To obdobje življenja je pozneje uporabil za podlago romana, vojaška izkušnja pa ga je tudi napolnila s sovraštvom do vojske, ki ga zaznamo v številnih njegovih delih.
Od nomadskega življenja do vzpostavljanja osnovnih struktur znanstvenofantastičnih zgodb
Po zapustitvi vojske je študiral umetnost v New Yorku in konec 40. je vodil majhen studio, specializiran za prodajo ilustracij, stripov in znanstvenofantastičnih revij, pozneje pa je začel tudi urejati revije. Nase je dolgo gledal kot na komercialnega umetnika in ne pisatelja.
Znanstvenofantastične zgodbe, ki jih je objavljal v revijah, je začel pisati šele takrat, ko se je stripovski trg skrčil, večji zaslužek pa mu je prinesel šele prvi roman, Deathworld. Po tem uspehu je z družino začel nekakšno nomadsko življenje - v starem avtodomu so se odpravili v Mehiko, kjer so preživeli eno leto, nato v Veliko Britanijo, v Italijo, na Dansko, kjer so ostali kar sedem let, nazaj v ZDA, znova v Veliko Britanijo in nato na Irsko, kjer je imel zaradi državne podpore za pisatelje ugodne razmere za delo. Z britanskim pisateljem Brianom Aldissom sta izdala prvi strokovni časopis znanstvenofantastične kritike, uredila sta številne antologije kratkih zgodb, ustanovila sta organizacijo za spodbudo in podporo pisanju neangleške znanstvenofantastične literature in Harrisonove nagrade. Po ženini smrti leta 2002 se je Harrison preselil v Britanijo.