Luzi je bil imenovan tudi za dosmrtnega senatorja v italijanskem parlamentu, poznavalci pa ga umeščajo med najboljše pesnike njegove generacije. Prvo zbirko pesmi Čoln je izdal leta 1938, njegove pesmi so prevedene v večino evropskih jezikov. Papež Janez Pavel II. je leta 1999 pri njem naročil tudi besedilo ob obhajanju velikega petka.

Izvirni zapisi o sodobnosti
Luzi je bil večkrat med neuradnimi italijanskimi kandidati za Nobelovo nagrado za književnost. Član spodnjega doma italianskega parlamenta Pier Ferdinando Casini je ob njegovi smrti izjavil, da je italijanska kultura izgubila avtoritativno vodilno osebnost, ki je v temeljih italijanskega jezika našel ključ do izvirnega izražanja, prek katerega interpretira sodobnost. Tudi župan Firenc Leonardo Domenici je dejal, da gre za veliko izgubo za mesto in državo.

Luzi je deloval tudi kot literarni teoretik in književni kritik, med njegova bolj znana dela sodita pesniška zbirka Vino in oker in delo, ki prepleta poezijo in prozo, Nasmeh, ki vse zmede - pesnik na Kitajskem.

Ni bil navdušen nad premierjem
Luzi je na začetku leta poskrbel tudi za škandal, ko je italijanskega premierja Berlusconija primerjal z diktatorjem Mussolinijem. V nekem intervjuju je incident, ko je neznanec Berlusconija udaril po glavi s fotografskim stojalom, primerjal z incidentom leta 1926, ko je Irka Violet Gibson streljala na Mussolinija. Dejal je, da je Berlusconi, tako kot Mussolini, znal zelo dobro zaigrati žrtev.