Literat, ki ga kritika uvršča med največje karibske poete, je bil do razglasitve Nobelove nagrade za književnost leta 1992 v širši javnosti slabo poznan. Podelitev prestižnega priznanja je vse spremenila in pesnika, potomca sužnjev, izstrelila v svetovno pesniško orbito. Žirija za Nobelovo nagrado je takrat v obrazložitvi med drugim poudarila večkulturne razsežnosti njegove poezije. "Njegov slog je speven in rahločuten," je med drugim zapisala.

S poezijo od otroških let
Tistega leta je v nekem intervjuju dejal, da je pisal, odkar pomni. Dobro se je spominjal, kako je mati, po poklicu učiteljica, doma recitirala Shakespearja. Očeta je izgubil, ko je bil še majhen, a vse življenje je z njim ostala poezija, ki jo je pisal. "Te vrste zven sem slišal doma, ko sem bil še zelo mlad. Vedno sem vedel, kaj želim v življenju početi - pisati, predvsem poezijo."

Pesnik, ki so ga označevali za karibskega Homerja, je v svojih delih prepletal mite in ustno izročilo domačega otoka Sv. Lucije. Tam se je rodil 23. januarja leta 1930 in na karibskem otoku tudi sklenil svoje življenje. Po študiju na Jamajki se je leta 1953 preselil v Trinidad, kjer je deloval kot gledališki in likovni kritik.

Parafraza trojanske vojne kot konflikt med karibskimi ribiči
Walcott je bralcem zapustil zbirke, kot sta In A Green Night: Poems 1948-1960 ter epsko delo Omeros, predelavo trojanske vojne kot socialnega konflikta med karibskimi ribiči. V angleščini se je sicer podpisal pod 20 pesniških zbirk in kar 30 dramskih tekstov.

Walcott, ki se je rodil 23. januarja leta 1930 Castriesu na otoku Sv. Lucija, je svojo prvo pesniško zbirko izdal pri 18 letih. Pesnik in dramatik se je posvečal tudi slikarstvu, pisal pa je tudi gledališke in umetnostne kritike. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen. Poleg Nobelove nagrade je leta 2011 prejel priznanje Thomasa Stearnsa Eliota za zbirko White Egrets. Ob prejemu nagrade MacArthurjeve fundacije je Walcott dejal, da je prijetno dobiti nagrado, saj mu za nekaj časa zagotovi veliko mero varnosti. "Težko postane, ko je zmanjka," je dodal. Ob poimenovanju same nagrade (t. i. štipendija geniju) pa: "Ideja 'genija' je zelo slaba konotacija," je dejal tedaj. "Ne zanikam dejstva, da sem nadarjen. Ne zanikam dejstva, da dobro pišem ... Zame je to dar. Zaradi tega daru se čutim blaženega."

Leta 1982 je kandidiral za mesto profesorja poezije na Oxfordu, vendar pa se je umaknil, potem ko so akademiki univerze prejeli več anonimnih pisem, ki so ga povezovala s spolnim napadom. Profesorica, ki je bila pozneje imenovana na to mesto, je odstopila le nekaj dni po prevzemu funkcije, potem ko se je razvedelo, da je o domnevah obveščala medije, piše BBC.

Pesniku se je ob smrti poklonila Fundacija za kulturni razvoj Sv. Lucije, ki je v izjavi za javnost zapisala, da je svet izgubil eno najslavnejših literarnih ikon. "Sožalje izrekamo ljudem Sv. Lucije, ki ga brez dvoma s ponosom imenujejo resničnega sina Sv. Lucije". Spomnili so, da je bil glasen zagovornik kulture in dediščine otoka ter opozarjal na nujnost njene ohranitve. "... njegova ljubezen do Sv. Lucje in Karibov je odsevala iz njegovih številnih literarnih omemb 'doma'".

V slovenščini lahko prebiramo njegove zbrane pesmi Okus soli z ustnic vetra v prevodu Vena Tauferja in Jureta Potokarja.