Mirko Kovač, ki so mu na nedavnem filmskem festivalu v Motovunu podelili nagrado 50 let (to podeljujejo za vsaj pol stoletja ustvarjanja na področju filma in so jo letos prvič podelili scenaristu), je bil po izobrazbi dramaturg. Rodil se je leta 1938 v Črni gori in študij vpisal na Akademiji za gledališče, film in televizijo v Beogradu. Po uspehu romana Morišče (Gubilište) iz leta 1962 je študij opustil. Knjiga je kot njegova poznejša dela zaradi ukvarjanja s tabuiziranimi temami razburkala tako kritike kot politično javnost.

Kritiško hvalo in vrsto nagrad je osvojil z romanoma Posmehovanje z dušo (Ruganje s dušom, 1976) in Vrat materinega telesa (Vratima od utrobe, 1978), slednji mu je leta 1978 prinesel NIN-ovo nagrado. Leta 1991 se je zaradi nasprotovanja Miloševičevemu režimu umaknil na Hrvaško, kjer je postal pomembno ime hrvaške literature. Sam sebe je Kovač imel za črnogorskega, hrvaškega, srbskega in bosanskega pisca, bil je od vseh in od nikogar ter s takšno miselnostjo odgovoril na nacionalno histerijo, ki je zaznamovala te prostore, piše Večernji list.

Dobitnik Vilenice in Herderjeve nagrade
Kovaču, ki je postal klasik in eden vrhov literature povojne Jugoslavije, je leta 1993 švedski center PEN podelil nagrado Tucholsky, dve leti pozneje je prejel tudi Herderjevo nagrado, 2003 pa je pisatelja nagradil tudi festival Vilenica. Njegova dela so prevedena v več deset jezikov, med drugim v francoščino, nemščino, angleščino, italijanščino, švedščino, poljščino in madžarščino.
Med njegova ključna prozna dela sodita še Kristalne rešetke in Životopis Marine Trifković (Življenjepis Marine Trifković), njegovi scenariji pa so bili temelj za Lisice, ki jih cenijo kot enega najboljših hrvaških filmov vseh časov, pa tudi za Male vojake in Okupacijo v 26 slikah ter številne televizijske drame in radijske igre.
Kovač se je že na začetku devetdesetih let preselil v Rovinj, kjer je živel in ustvarjal vse do konca, v istrskem mestu pa bo tudi pokopan.