Novico o smrti Limonova je v torek zvečer agenciji Tass sporočil pisatelj in novinar Sergej Šargunov, ki pa ni razkril vzroka njegove smrti. "Dosegljiv je bil vse do zadnjega trenutka, govoril je, si dopisoval," je dodal Šargunov. Limonov je bil star 77 let.

Beremo ga lahko tudi v slovenščini
Eduard Limonov se je rodil 22. februarja 1943 v mestu Dzeržinsk. Leta 1974 je kot politični oporečnik emigriral iz tedanje Sovjetske zveze, ob čemur so mu odvzeli državljanstvo. Več let je živel v New Yorku, od koder se je leta 1980 preselil v Francijo, kjer je izdal svoj prvi in najbolj znan roman Jaz, Edička, ki smo ga leta 1987 dobili tudi v slovenskem prevodu. Gre za s fikcijo, prepleteno, kontroverzno avtobiografijo Rusa, ki živi v New Yorku.

"Sovjetskim medijem se je knjiga zdela svinjska," je o romanu Jaz, Edička leta 2003 zapisal Keith Gessen. "Establišment v emigraciji pa je Limonova preziral, ker je ubesedil resnico: da je New York za prišleke brutalna, draga, grozna izkušnja – da to ni obljubljena dežela." Ko je knjiga leta 1991 izšla v Rusiji, je bilo prodanih več kot milijon izvodov.

Pozneje je izdal še številne druge romane, med njimi so dela z angleškimi naslovi His Butler's Story, The Diary of a Loser, Teen Savenko in Young Scoundrel. Njegove romane je zaznamovala močna avtobiografska nota.

Vloga v vojni v Bosni
V vojni na Balkanu je bil Limonov goreč podpornik srbske vojske; slovel je po tem, da je bil del ostrostrelskih patrulj, ki so sodelovale pri obleganju Sarajeva. Poljski režiser Pawel Pawlikowski je v svoj dokumentarec Serbian Epics (1992) vključil posnetke, na katerih je Limonov v prvih bojnih vrstah ob voditelju bosanskih Srbov Radovanu Karadžiću. Leta pozneje je Limonov v intervjuju za the Guardian v zvezi s tem izjavil, da je sam orožje uporabljal le na strelišču in da je Pawlikowski dodal kader, zaradi katerega je bilo videti, kot da strelja na stanovajsko stolpnico v Sarajevu. (V enem od svojih zgodnejših del, Knjigi mrtvih, piše drugače.)

Na čelu novih boljševikov
Leta 1991 se je Limonov vrnil v Rusijo in leto pozneje dobil nazaj tudi rusko državljanstvo. Začel se je politično udejstvovati in leta 1994 s somišljeniki iz kulturnih in družboslovnih krogov ustanovil nacionalno stranko boljševikov. Tej so sprva leta 2005 prepovedali delo, dve leti pozneje pa so jo ruske oblasti označile za ekstremistično stranko in prepovedale vse njene dejavnosti.

Limonov je svoje proteste opisoval kot "žametni terorizem" – njegovi somišljeniki so osovražene politike, denimo, obmetavali z jajci in paradižniki.

Leta 2010 je nato Limonov ustanovil stranko Druga Rusija, ki je rusko ministrstvo za pravosodje ni želelo registrirati. Limonov je želel leta 2012 tudi kandidirati na predsedniških volitvah, a ga volilni komite ni želel registrirati kot kandidata.

Čeprav je bil Limonov dolga leta kritičen do politike Vladimirja Putina, je leta 2014 podprl njegovo priključitev Krima. Njegovo politično pripadnost je bilo težko opredeliti, po njegovih besedah zaradi zastarelih oznak. "Boja levice proti desnici in desnice proti levici je konec," je pred nekaj leti izjavil v intervjuju za španski El Pais. "Zdaj obstaja le še boj med ljudstvom in elitami."