Smrt pisatelja so potrdili v hrvaški akademiji znanosti in umetnosti (HAZU), Maroević pa je bil tudi dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

V Starem Gradu na Hvaru je literat v ponedeljek predstavil knjigo Damira Carića, o kateri naj bi danes govoril tudi v Jelsi na Hvaru. Umrl je nenadoma zaradi težav s srcem, poroča današnji Večernji list. S smrtjo Maroevića je Hrvaška izgubila enega najvplivnejših avtorjev prispevkov o literaturi in umetnosti, pa piše Jutarnji list.

Tonko Maroević se je rodil leta 1941 v Splitu. Iz primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine je diplomiral na zagrebški filozofski fakulteti. V doktorskem študiju se je posvetil temi likovna umetnost v hrvaški književnosti od moderne do danes. Njegov doktorat je izšel tudi kot knjiga z naslovom Napisane slike.

Maroević je bil večji del delovne dobe zaposlen na inštitutu za umetnostno zgodovino v Zagrebu, bil je tudi predavatelj na akademiji dramskih umetnosti in filozofski fakulteti. Od leta 2002 je bil redni član HAZU-ja. Od leta 2011 je bil dopisni član SAZU-ja, od leta 2015 pa tudi član črnogorske akademije znanosti in umetnosti (CANU).

Prve pesniške zbirke je objavil v 60. letih 20. stoletja, izbrane pesmi pa je leta 2009 objavil v zbirki Drvlje i kamenje. Podpisal je več antologij hrvaškega in katalonskega pesništva in monografij hrvaških umetnikov ter objavil več knjig esejev, kritik in predstavitev. Profesionalno se je ukvarjal s staro hrvaško književnostjo in vplivom italijanske umetnosti na hrvaško. Prevajal je iz več jezikov, raziskoval sodobno hrvaško likovno umetnost in bil poznan kot izvrsten govornik na likovnih razstavah in literarnih večerih.

Leta 2014 je prejel hrvaško državno nagrado Vladimirja Nazorja za življenjsko delo v literaturi, leta 2018 pa Goranov venec za svoje pesništvo.

Velik poznavalec slovenske književnosti
V SAZU-ju so zapisali, da ima Tonko Maroević kot pesniški ustvarjalec in interdisciplinarni raziskovalec v razvidu tako rekoč vso evropsko in svetovno, še posebej pa seveda sodobno hrvaško umetnost, celo na Slovenskem pa le redki pesniki in literarni zgodovinarji tako dobro poznajo slovensko književnost kakor on. "S svojim zavzetim delom je vzpostavil številne vezi s slovensko umetnostjo in humanistično znanostjo, sobivanje s slovensko kulturo in umetnostjo pa je tudi navdih in korektiv njegove lastne ustvarjalnosti."

Kot nadaljujejo, je njegova poezija polna nanašanj na slovensko poezijo, bodisi da gre za posvetila Prešernu ali za parafraze na temo Župančičevega izrekanja. Tako kot njegova esejistika pa se tudi poezija "pogovarja z velikimi duhovi vseh časov, jezikov in (evropskih) kultur; njegova poezija pa je tudi temeljni način njegove nepogrešljive prijateljske komunikacije s sodobnimi slovenskimi ustvarjalci".