Med letoma 1989 in 1995 je bil Fabrio predsednik Društva hrvaških pisateljev, prav tako je bil redni član Hrvaške akademije znanosti in umetnosti.

Fabrio, rojen v Splitu leta 1937 v dvojezični, hrvaško-italijanski družini, je odraščal na Reki, kamor se je po dokončanem študiju jugoslavistike in italijanistike v Zagrebu tudi vrnil in deloval kot dramaturg v reškem narodnem gledališču Ivana pl. Zajca ter kot urednik znamenite reške revije Kamov.

Po zlomu "hrvaške pomladi" je moral zapustiti Reko in oditi v Zagreb, kjer je deloval kot urednik v dramskem programu na hrvaški radioteleviziji in pozneje kot profesor dramaturgije na Akademiji dramskih umetnosti, so ob literatovi smrti zapisali pri založbi KUD AAC Zrakogled.

Fabrio je hrvaški literarni prostor najprej zaznamoval kot esejist, novelist in dramatik, plodno se je posvečal tudi prevajanju vrhunskih italijanskih literarnih avtorjev, sredi 80. let pa se je uveljavil še kot romanopisec. Objavil je štiri zbirke kratke proze, sedem dram, štiri romane in šest knjig literarnih, gledaliških in glasbenih esejev.

Nagrajevan doma in v tujini
Za svoj opus, "izpisan v virtuoznem slogu", je prejel več visokih mednarodnih nagrad – med njimi Herderjevo nagrado, madžarsko nagrado Bethlen Gabor ter priznanje stella della solidarieta italiana (zvezda italijanske solidarnosti). Prav tako je bil prejemnik visokih hrvaških nagrad, med njimi nagrade Vladimir Nazor za življenjsko delo, dvakrat nagrade Gjalski, Krleževe nagrade ter nagrade mesta Reke. Pri založbi Profil so izšla njegova izbrana dela v osmih zvezkih, preveden je bil tudi v več evropskih jezikov.

V svojih romanih se Fabrio "posveča temeljnim vprašanjem človeške eksistence, izpostavljene norosti zgodovine". V slovenščini so pri založbi KUD AAC Zrakogled izšli trije temeljni Fabrievi romani, ki sestavljajo Jadransko trilogijo – Urjenje v življenju (1985) in Berenikini lasje (1989) v prevodu Sonje Polanc ter Triemeron (2002) v prevodu Bojane Vajt. Jadranska trilogija po mnenju literarnih zgodovinarjev in kritikov velja za eno izmed klasičnih stvaritev sodobne hrvaške književnosti.

Jadranska trilogija, kot še piše v sporočilu za javnost založbe, "ni le njegov ustvarjalni vrhunec, temveč tudi impresivno pričevanje o zapletenih družinskih in družbenih procesih, ki so v 19. in 20. stoletju delovali na večkulturnem, iz ene države v drugo nenehno prehajajočem območju vzhodnega Jadrana – v ospredju so zlasti Reka, Istra in Split".

S prstom na "nevralgičnih točkah sodobne hrvaške zgodovine"
Ob sobotni vesti o smrti priznanega hrvaškega pisatelja so se zvrstili zapisi sožalja, tudi od državnega vrha. Hrvaška predsednica Kolinda Grabar-Kitarović je opomnila, da je angažirani literat in akademik v svojih delih zaznamoval pomembno obdobje hrvaške kulture, in spomnila na njegovo pomembno vlogo vodenja hrvaškega pisateljskega društva v času vzpostavljanja hrvaške neodvisnosti in demokracije med osamosvojitveno vojno, je povzela hrvaška tiskovna agencija Hina.

Poklonila sta se mu tudi hrvaški premier Andrej Plenković in ministrica za kulturo Nina Obuljen Koržinek. Ta je ob smrti Fabria zapisala, da je bil s širino svojih tematskih zanimanj, raznovrstnim opusom in kakovostnim delom pravi klasik hrvaške književnosti. V svoji literaturi se je pogumno dotikal velikih tem in neredko problematiziral tudi nevralgične točke sodobne hrvaške zgodovine, je dodala po pisanju Hine.