Na Poljskem rojena Wolfova je bila članica vladajoče komunistične stranke v Vzhodni Nemčiji. Večino svojega pisanja je posvetila dobrim in slabim platem življenja pod komunizmom, njena dela pa so bila v nekdanjem sovjetskem bloku močno razširjena.

Med najbolj znanimi je verjetno z nagrado Heinricha Manna nagrajeni roman Razdeljeno nebo iz leta 1962, ki tematizira razpolovljeno Nemčijo in ki je bil leta 1964 prenesen tudi na film. Ključen je tudi roman Kasandra, ki trojansko vojno reinterpretira kot spopad za gospodarsko prevlado in kot prehod od matriarhalne k patriarhalni družbi.

Razočarana nad sistemom, zvesta komunizmu
Celo po padcu komunizma in združitvi Nemčije leta 1990 je Wolfova izražala upanje o tem, da bi lahko vpeljali "humano" obliko komunizma, vendar so jo kritizirali, češ da ni dovolj kritična do vzhodnonemškega komunističnega režima, drugi pa, da so njena dela moralistična.

"Neuradna sodelavka" Stasija
V začetku devetdesetih je priznala, da je bila med letoma 1959 in 1962 pod psevdonimom Margarete obveščevalka (oz. Inoffizieller Mitarbeiter, neuradni sodelavec) tajne policije Stasi. Ta je bila sicer nad skopostjo njenih informacij razočarana in je sodelovanje prekinila, je bila pa zato tako pisateljica kot njena družina še skoraj 30 let pod budnim nadzorom tajne policije. Čeprav je bila v letih hladne vojne glasno kritična do politike NDR-a, je pa ostala zvesta naukom Karla Marxa in nasprotovala nemški združitvi.

Wolfova in nekateri njeni pisateljski kolegi so še po padcu Berlinskega zidu (9. novembra 1989) mislili, da država NDR ne bo propadla, in še najprej utopično verjeli iluzijam, ki so jih nudile reformacije socializma in naj bi se po podrtem Berlinskem zidu zgodile z novim vodstvom države. 29. novembra 1989 so se pridružili pozivu Für unser Land (Za našo deželo) in pozivu, ki je odločno zavračal ˝prodajo materialnih in moralnih vrednot˝. Christa Wolf je bila takrat prepričana, da spremembe v NDR-u ne smejo utrditi moči države, temveč naj razvijejo socializem, kar je bil tudi razlog, da se ni strinjala s sloganom Wende (preobrat), ki ga je uvedel politik Egon Krenz.

In vendar: literarno priznanje
Veljala je kot eno izmed imen v ožjem izboru za Nobelovo nagrado. Ko jo je leta 1999 dobil Günter Grass, je izjavil, da bi si jo prav rad delil z Wolfovo. Je pa zato dobila nagrado Georgea Buchnerja, ki velja za najpomembnejše literarno priznanje za nemško pišoče avtorje. Lani so ji priznali tudi nagrado Thomasa Manna za življenjsko delo, češ da njena literarna dela "kritično in samokritično raziskujejo boje, upe in napake njenega časa, z vso moralno resnobo in močnimi pripovedovalci".

V svojih delih, med katerimi sta že omenjena Kasandra in Medeja, je tematizirala vojno in razmerja moči. Svoj zadnji roman, Stadt der Engel oder The Overcoat of Dr. Freud (Mesto angelov ali Plašč dr. Freuda), je izdala lani, načenja pa usodo nemških intelektualcev, ki so se bili pred nacizmom prisiljeni umakniti v ZDA. Roman je nastal na podlagi osebnih pričanj, ki jih je pisateljica nabrala med svojim bivanjem v Kaliforniji, kamor se je leta 1993 umaknila po izbruhu afere v zvezi z njeno "stasijevsko" preteklostjo.

V slovenščino so prevedena njena dela Premišljevanje o Christi T., Razdeljeno nebo in Kasandra: štiri predavanja.