Del zbirke je nastal na Dunaju in v New Yorku, kjer je pesnik ustvarjalno gostoval, odsev oddaljenega pogleda na domače pa je na primer verz: "Ta jezik postaja trpen / s tem jezikom je mišljena slovenščina / mišljena je kaj pa misli manj kaj / ta rev bi rada pa nekako ne more."

Na knjižnem ovitku, ki ga je oblikovala Živa Božičnik Rebec, je slika kraterskega renderja, kar kaže na naravnanost zbirke: to je nasilje, ki ga povzroči nujnost usode. Pesmi so oblikovane zgledno, so brezkompromisno izvedene od velike začetnice do pike brez pretiravanj z dodatnimi ločili, saj je vsaka pesemska vrstica en brizg izpodnebnika. Tak izpodnebnik pa se, seveda, zarije v prah in ga dvigne. In pesnik se je odločil, da udre v domačinščino, v slovenščino, da jo izpraši, prezrači, očisti in na novo sestavi, oplemeniti, da ne bo tako uboga njena izraznost. In treba je priznati, pesniku uspeva, dogaja se čistilna akcija v vsem njenem sijaju. A kako mu upeva, na kakšen način?

Del odgovora ponuja pesem na 61. strani, ki se začne takole: "Leteti za poezijo / tesalijska krila / nenehne premestitve / avtorske avre." Pesnik se torej loteva predrugačenja jezika iz številnih leg, iz tujine, ob različnih hitrostih in s poznavanjem raznovrstnih poetičnih opusov. Še povednejši v tem smislu je začetek pesmi na 41. strani: "Navznoter in navzven obrnjen / torej invertiran / zigurat." Sledi naštevanje v tujščini, morda nekaj španskega, portugalskega, nemara tudi ruskega …

Udiranje v slovenščino ni prav lahko početje, še manj lahkotno ali lagodno. Kajti … kajti: pesniku v tem udorništvu zmanjka napevnosti, pa čeprav je udorniško pesnjenje lahko tudi spevno, saj se slovenščino da peti. Te pesmi pa so predvsem za branje; vsaj srednje glasno, če že ne kričavo. In tu je pesnikov opomin. Slovenščino je treba izkričati, jo narediti slišno, glasno, da preglasi – vsaj za eno gostovanje – druge govorice, druge kričavosti, druge prevlade načinov sporazumevanj, ki krožijo od ustnic do uhljev, a ušes ne dosežejo.

Toliko o pesnikovem slogu. A če ostanemo pri paru oblika-izpoved, tudi vsebinsko ni kaj posebej drugače. Uroš Prah udarniško izraža svoje spolno telesne prigodnice, ki mejijo na določeno vrsto strasti, in svoj nezavidljivi položaj, ki je poleg pesniškega tudi položaj gosta. Pesnik je gost tako v izrazu kot tudi v okolju in, najpomembneje: gost je tudi pri stiku z drugim telesom. Ne podomači se, ne vzpostavi trajnejše vezi. Trivrstičnica s 67. strani navaja: "Po vseh mestih / zadnjih let / utehe hlapijo."

Na kratko je pesmi Uroša Praha v zbirki Udor mogoče označiti z besedo spodmaknjenke. Pesnikov pristop do svojega osnovnega početja je namreč prav tak: je nasilno spodmikanje besed, ki so bile zakovane v skladnjo že predolgo, da bi tam obstale in obstajale še naprej. Tu je pesnik tisti, ki mlati po besedišču, da daje moč izrazje, ki ostane, in odstrani tisto, kar je pač odslužilo, preživelo. In slovenščina znova oživi!

Iz oddaje S knjižnega trga.