V pesniški zbirki Sanjska knjiga v prepoznavnem slogu ostaja razpet med spomini na preteklo in opisi bežnega sedanjega življenja ter gradi pesmi v prepletu nostalgije in ironije. V delo, ki ga odlikuje predvsem njegova hibridna zasnova, avtor hkrati dodaja nekatere novosti, denimo bolj izrazito sledenje tradicionalnim formam in glasovnim figuram v zaključnih delih zbirke.

Sanjska knjiga je v osnovi zgrajena skozi tri enote, ki prehajajo med (avto)biografskimi in fiktivnimi prvinami. To je vidno že v prvem razdelku, po katerem je zbirka naslovljena in v katerem nas Zupan potaplja v sanjsko občutje. Posebnost tega cikla se prek dvanajstih pesmi kaže že s svojo numerološko simboliko, ki predstavlja celovitost, izpopolnjenost, saj na ravni posameznih besedil v slogu filmskih sekvenc potujemo prek pesnikovega celotnega tematskega polja. Ta na eni strani obsega utrinke iz vsakdanjega življenja, na drugi pa se gradi iz spominov o izgubljenem času, čemur se v prepletu realnosti in sanjskosti pridružuje še za Uroša Zupana značilna medbesedilnost iz sveta umetnosti in literature. Temu lahko sledimo že od prve pesmi, kjer kulturne reference poskrbijo za dinamičen presek med nostalgijo otroštva in halucinogeno sanjskostjo: "Sedel je na klop, kjer sem / imel včasih spravljene igrače. /…/ Radio v kotu je igral / psihedelične melodije iz sedemdesetih. / bil sem v svoji sedanjosti in svoji / preteklosti hkrati" /…/ "Hitel sem odpirat / omare in v njih iskat njegove knjige, / ki so se neprestano manjšale in spreminjale / in se prenarejale, da so mravlje in fikusi."

V takšnem prepletu domišljije oziroma sanjskih zapisov Uroš Zupan svoj koncept zelo dobro gradi tudi na ironiji, na primer v pesmi, kjer se pesnik odpravi na turnejo s predsednikom države: "Poznal sem njegovo / šibkost in nagnjenje do hermetične poezije, / na katera je občasno vrgla čudno luč / le ljubezen do alpskih poskočnic, ki jo je / že leta neuspešno skrival."

Podobna ironija se kaže tudi v delu, v katerem pesnik na zelo resnem simpoziju slovenske kulturne elite sanja o nerodnem položaju, ko ne najde odlomka, iz naj bi bral. Ob satiričnih, ponekod celo grotesknih trenutkih je ob tem mogoče prepoznati tudi subtilno odzivanje na kulturno in družbeno-socialno stanje sodobnega sveta, kar območje iz individualne prizme dobrodošlo razpira v kolektiven pogled.

Ne glede na povedano se bralci v večjem delu prvega razdelka še vedno nahajamo v samem bistvu Zupanove poezije; bodisi se potapljamo v bolj ali manj izrazite intimne situacije, še pogosteje pa na ladji Trbovlje s pesnikom plujemo v preteklost – v prostor njegovega otroštva. V pesmih prvega dela namreč ne moremo mimo za avtorja značilnega razmišljanja o minevanju čas, ki doseže vrhunec, ko se Zupan tematsko ponovno naveže na starševstvo: "V rokah sem hkrati držal svojega očeta / in svojega sina in ju poskušal odvrniti od tega / da bi se prepustila zraku, ki ju je ločeval od vode / in tistega, kar je bilo v njej."

Prav simbol vode kot prehoda ali krogotoka med živim in mrtvim svetom označuje zev, iz katere Zupan nostalgično črpa in v kateri se skriva tudi hrepenenje po izgubljenem raju. Če je torej prvi del zbirke zgrajen konceptualno in s hibridnostjo poezije in proze zajema več kot polovico knjige, pa se v drugem razdelku Oda za avstralsko ovčarko, vsaj na začetku, znajdemo v prostoru bolj pesniško izrazite in raznolike postavitve. Uvaja jo naslovno besedilo, v katerem avtor tankočutno opisuje sobivanje z ovčarko, v nadaljevanju pa se večinoma posveča literatom in glasbenikom ter ob njih postavlja temeljna vprašanja človekove eksistence. To je med drugim vidno v pesmih Ure, Priložnostna lirika, Kar prinaša jutro in Štiri zjutraj, v katerih se iz metaforike narave ("Zima se obrača v spanje. V njegov začetek. Brodiš / po svetlobi, ugreznjen vanjo do kolen.") prebuja melanholija zaradi naše neizogibne ujetosti v četrto dimenzijo. Ta se na koncu razdelka nato prevesi v poetični kratki zgodbi Zdaj ni več nobene potrebe po umiku in Prvi dan konca sveta, v katerih avtor organsko nadaljuje pot spreminjanja subjekta: "Zgolj maskirna obleka starejšega človeka, zgolj ukana za okolico, saj je v tvoji notranjosti skrit nekdo, ki je že desetletja enak / in se ne bo nikoli spremenil."

Subjektovo izkušnjo gradi v slutnji minevanja in strahu, uteho ji lahko da le moč (pesniškega) ustvarjanja, simbolno označujoč nasprotje breznu pozabe. Prav ustvarjalnost oziroma domišljija je torej po Zupanu zmožna našemu bivanju priklicati smisel in nas vsaj delno vrniti v nekdanje bolj brezskrbne dni, ki, kot že rečeno, za avtorja ležijo v otroštvu. Omenjeno se odslikava tudi v sklepnem razdelku Da se ne pozabi, saj prizori mimobežnega sveta znova prinesejo na plan subjektovo (samo)opazovanje skozi časovno potovanje, na katerem ga kot rdeča nit spremlja zvesta ovčarka, s čimer Zupan še dodatno poskrbi za medsebojno prepletanje in povezljivost tokratne pesniške celote: "Šla bova ven, raziskat en in isti kraj - / ne da bi točno vedela, zakaj – (…) in v zrak pomočila – ti vlažni smrček, jaz toplo dlan."

Četudi vsebinsko skozi zbirko večinoma ostajamo na enakem mestu, pa se razlike kažejo v rabi drugačne formalne strukture. V zadnjem razdelku je to vidno tudi v proznem oziroma esejističnem koncu ter v rabi sonetne oblike in rime, ki pa ponekod deluje nekoliko na prvo žogo. Glede na Zupanova dosedanja dela tako tudi zadnje strani Sanjske knjige ne prinašajo kakšne revolucionarne novosti, kljub temu pa ob medbesedilnih navezavah slikajo primerjavo med melanholijo in nostalgijo ter zanimiv poskus avtorjeve interpretacije svoje poetike "majhne prevare uma". V Sanjski knjigi ta Zupanov večni leitmotiv poskrbi za nekatere njegove boljše pesmi in uspelo dramaturško postavitev, na drugi strani pa za grozeč padec v pretirano tematsko ponovljivost in bralčev občutek že videnega v ustvarjalčevem preteklem opusu.

Iz oddaje S knjižnega trga.