V svojem sedmem romanu, Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim Virk s pomočjo skopih podatkov, ki so znani o srednjem veku v naših krajih, izriše usodo Viljema, viteza in "upokojenega" angleškega templjarja, ki ga je življenje na pragu 13. stoletja zaneslo na Ptujski grad in ki si ne želi drugega, kot da bi se na stara leta lahko z ženo Lepo umaknil na svoje posestvo. A zdi se, da mu njegova viharna preteklost, Friderik Ptujski in zaklad, ki ga je prinesel s križarskega pohoda z Rihardom Levjesrčnim, ne bodo pustili počivati ... Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim je sicer res zgodba o srednjem veku, kot neceremonialno razglaša že njen podnaslov, a obenem roman o današnjem času in za današnji čas, ki v sebi nosi sporočilo o krhkosti življenja in ustvarjanja. Izkaže se, da je bilo celo v davnih, "mračnih" časih (ki to sploh niso bili - a o tem več v nadaljevanju) pero včasih mogočnejše od meča.

Čeprav ste izredno plodovit pisec, nikoli niste bili poklicni pisatelj. Tiči za tem praktičen razlog - pisatelj se v Sloveniji samo s svojimi romani pač ne more preživljati - ali pa je bila to tudi zavestna odločitev, neke vrste zavestno ohranjanje distance od posvečene funkcije Pisatelja?

Oboje. Nikoli si tudi nisem želel delati pri kakšni založbi. Vsaj v mladih letih si nisem nikoli želel biti poklicni pisatelj, ker se mi je zdelo, da bi me to omejevalo pri stiku z življenjem, da bi bila med pisateljem v meni in svetom stena iz papirja. Zdelo se mi je, da se moram ukvarjati s čim bolj stvarnimi poklici, da bi tako lažje razumel, kako se življenje vrti. Ker pa je življenje polno paradoksov, sem se do tridesetega leta vseeno preživljal kot svobodni pisatelj in prevajalec. Časi so bili v nekem smislu bistveno boljši, kot so danes, po časopisih, revijah in založbah so bili avtorski honorarji precej višji, kot so danes in vedno se je našlo kje kaj za prevesti, če že ne knjiga, pa vsaj film.

Danes ni pametno razmišljati o pisateljskem poklicu, v povprečju pisatelj, če na leto izda eno knjigo, na mesec zasluži dvakrat ali trikrat manj od zajamčene plače. Tu se nekdo iz nekoga norčuje, v Sloveniji je pisateljska dejavnost ena najbolj degradiranih, vsak drugorazredni politik ali rokohitrc za razne timbildinge, racionalizacijske procese in podobna megličenja lahko s svojimi izvajanji v enem mesecu zasluži nekajkrat več kot vrhunski pisatelj v celem letu. Razmerja v poosamosvojitveni Sloveniji so že leta in leta na robu pameti in tudi že precej čez rob, tudi zato smo, kjer smo, na robu razsula neke družbe, ki ni postala skupnost, v kateri štejejo profesionalna urejenost družbenih sistemov in podsistemov, solidarnost, ustvarjalnost, zavest o nekakšnih skupnih vrednotah …

Se vam je kdaj zazdelo, da je vaš položaj nekako paradoksen: kot pisatelj ste zavezani besedi, delate pa na televiziji, ki ima opravka z vizualizacijo sporočil?

Pravzaprav sem si želel delati nekaj, kar ne bi imelo neposredne povezave z besedo, vsaj ne tako tesne, kot jo ima novinarski poklic. Kakšna tri leta sem bil na začetku devetdesetih zaposlen kot časopisni urednik, že prej pa sem bil sodelavec različnih tiskanih medijev - od dnevnikov do Mladine ali Nove revije … Na dolgi rok pa si nisem želel predolgo delati v časopisnem ali revialnem novinarstvu, nekako se mi je zdelo, da to po neki točki lahko preveč zaznamuje in poškoduje jezik, s katerim nastaja literatura.

Ampak zdi se mi, da je vaš novi roman, pa ne samo ta, napisan zelo plastično. Denimo zadnji prizor je tak, da skoraj kliče po ekranizaciji - in ne nazadnje je tudi srednji vek zelo slikovito obdobje. Bi kdaj razmislili o pisanju scenarija za filmsko adaptacijo?

Preden sem nekje sredi devetdesetih prišel na televizijo, je TVS po mojem scenariju posnela tv-film Vaški učitelj. Če se ne bi zaposlil na televiziji, bi verjetno še naprej pisal filmske scenarije, pravzaprav zagotovo, z velikim in največjim veseljem. Ker pa sem poklicno preveč tesno povezan s področjem filma, si tega seveda ne smem privoščiti.

In če govoriva o hipotetičnih situacijah in ni nobenih omejitev, kdo bi ta film režiral?

Težko rečem, v Sloveniji je kar nekaj dobrih režiserjev. Nekaj časa se je predzadnjega romana Ljubezen v zraku hotel lotiti Vinči Anžlovar; če bo prišel v pravo in polno scenaristično in režisersko formo, me niti najmanj ne skrbi, kaj bo naredil iz knjige. Pred leti je zdaj na žalost že pokojni Janez Drozg napisal scenarij po enem mojih prvih romanov Zadnja Sergijeva skušnjava, pa ga Filmski sklad ni sprejel. Sicer pa se s temi rečmi ne mudi, ko pride pravi čas, bo prišel tudi kakšen film po knjigi, če ne bo, sveta ne bo kaj dosti manj …

Ob izidu romana 1895, potres, katerega dogajanje je postavljeno na konec 19. stoletja, ste v nekem intervjuju omenili, da ste skušali napisati zgodovinski roman s tehniko impresionizma. Kakšna tehnika torej pritiče zgodbi iz srednjega veka?

Tokrat me je zanimala govorica, ki je nekje med subjektivno in objektivno. Ker je bil srednji vek obdobje, kjer se je na način, ki nam je še danes blizu, pojavila individualiteta, sem pri pisanju pazil, da se subjektivni moment, ki se kaže predvsem skozi razmišljanje junaka in ob njegovem opazovanju sveta, ne individualizira preveč, da se ne razvije do konca. Zato sem ga po določeni meji sekal, dobesedno zamejil z objektivnim pogledom.

Zanimivo se mi je zdelo, da ste svoj roman postavili v ta epski čas velikih dogodkov, križarskih vojn, templjarjev, posredno se pojavi Rihard Levjesrčni - in potem na tej slikoviti kulisi napisali zelo intimno zgodbo, ki se v veliki meri dogaja v notranjosti protagonista. Vas ni nikoli zamikalo napisati velik, epski roman, ki bi natančno popisal celo Viljemovo življenje in ne samo njegovega zadnjega poglavja?

Absolutno me je, že zato, ker me srednji vek zanima vsaj zadnja tri desetletja in se k njemu neprestano vračam. Če izid romana ne bi bil tudi časovno vezan na dogajanje okrog Evropske prestolnice kulture in prireditev v sodelujočih mestih, če bi imel na voljo še kakšno leto ali dve več, bi imel roman verjetno drugačne konture. Tudi sam sem si želel veliko bolj plastično prikazati protagonistovo francosko predzgodbo, ki je nekajkrat omenjena, a le v stavku ali dveh. Ampak to bi s seboj prineslo čisto drugačno strukturo romana. Večinski fokus tako ostaja na spodnji Štajerski, nekje med Ptujem in Rogatcem, in pa delno na Angliji.

Tip pripovedi, ki sem jo izbral, je precej deskriptiven in niha med epskim in bolj subjektivnim principom, ki ga zastopa glavni junak. Če bi šel v smer epskega romana, bi bila porajajoča se individualnost še manj v ospredju - po drugi strani pa bi najbrž nastal drugačen korpus, ki bi zaobsegel več osrednjih elementov evropskega srednjega veka. Na pripovedni liniji, po kateri sem šel, je zmanjkalo prostora za obsežnejše pasuse o mitskem levem bregu pariške Sene, kjer je v 12. stoletju vzniknila Sorbona, pa za vitalni in mojstrski stavbarski zanos, ki se je materializiral v gradnji gotskih katedral, za prefinjeno estetiko in veščino vitražev in še marsičesa …

Zdi se, da vaši junaki večkrat dočakajo nesrečen konec. Ima to kaj povezave z vašim stališčem do življenja ali to pač velikokrat koristi pripovednemu loku zgodbe?

Na srečo to ni v korelaciji z mojim lastnim življenjem, sicer bi se to že nekajkrat končalo. Vse, kar se rodi, nekoč tudi umre, tako preprosto in hkrati nedoumljivo je to. Glede na to, da sta v romanu Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim dva glavna moška protagonista, zgodba nima samo temnega zaključka. Linija Wolframa iz Eschenbacha gre vitalno naprej, Viljemova se konča drugače, kar pa še ne pomeni, da ni izpolnil svojega življenja …

Rem tene, verba sequentur: Če obvladaš predmet, bodo besede sledile. Na to modrost Katona Starejšega se je skliceval že Umberto Eco v pripisu Imena rože. Skratka, tematiko srednjega veka poznate do potankosti. S čim natanko ste se ukvarjali v doktoratu in kako to, da ste se ob tem študiju lotili še romana? Kdo drug bi, recimo, za sprostitev ali odmor najbrž pobegnil h kakšni čisto drugačni temi ...

Obe temi se precej razlikujeta. Pri doktoratu raziskujem pojavljanje srednjeveških arhetipov, kot jih lahko najdemo v nemškem epu Parzival, v literaturi in filmu zadnjih desetletjih. Začetni del doktorata v nastajanju je namenjen redefiniciji srednjega veka, kot jo zagovarjajo predvsem novi francoski zgodovinarji, najbolj suvereno med njimi Le Goff, ki ga imamo že kar nekaj tudi v slovenskem prevodu. Na kratko to pomeni prelom s tezo o temnem srednjem veku inzasuk k tezi, da se je pravzaprav Evropa, kot jo razumemo danes, rodila pravzaprav v srednjem veku in ne recimo šele z renesanso ali razsvetljenstvom. Takrat so nastale književnosti v nacionalnih jezikih, univerze, prišlo je do razcveta mest, obrti, trgovine ipd.

V grobem lahko rečemo, da so se družba in posameznik do določene mere individualizirali. Ta prelom me je od nekdaj zelo zanimal, tudi zaradi predsodka, ki smo ga prinesli iz šolskih klopi - da gre pri srednjem veku za neko "mračno" obdobje, kar vsaj za visoki srednji vek nikakor ne velja. Po drugi strani pa so ti nastavki nekaj, kar v zahodnem človeku po nekaj sto letih razcveta počasi zamira. Obdobje individualitete, ki se je vzpostavila v visokem srednjem veku in kljub vsem katastrofam trajala do poznega dvajsetega stoletja, na nek način mogoče izgineva. To pa je, recimo, tema romana Kar je odnesla reka, kar je odnesel dim. Zdi se mi, da je roman dvojno kodiran: na podlagi bolj ali manj realne faktografije iz visokega srednjega veka pripoveduje hkrati srednjeveško in sodobno zgodbo.

Omenjate zmotno predstavo o dogmatičnem, "temačnem" srednjem veku, ki jo ima večina ljudi še vedno v zavesti. Številni Viljemovi nazori bodo za bralca presenetljivi. Na neki točki, denimo, razmišlja: "Bog, kateremu so vzklikale množice in o katerem sta govorila [papež] Urban in Bernard [iz Clairvauxa], ni mogel biti isti Bog, ki je dopustil opustošenje Konstantinopla, ali pa vsaj ni bil njegov Bog. Ne prvi ne drugi že dolgo ni bil več njegov Bog, za katerega se mu je vedno bolj zdelo, da se je umaknil tako visoko, da nima nobenega opravka z zemeljskimi rečmi." To niso besede, ki bi jih pričakovali od srednjeveškega človeka.

Seveda imamo ljudje o visokem srednjem veku (recimo med 11. in 13. stol.) večinoma napačno predstavo. To je bilo obdobje (relativne) prosperitete, ko se je prebivalstvo v nekaterih deželah več kot podvojilo, ko se je evropski človek, recimo temu, znova prebudil sredi zgodovine. 12. in začetek 13. stoletja sta bila še zelo odprta in vitalna na številnih področjih. Pojavljale so se številne herezije, ki so sobivale s prevladujočo rimsko Cerkvijo, meniški rodovi so se razcepili v več vej in v več smeri korigirali benediktinsko skrepenelost, pojavljale so se bogate evropske kulture, denimo v Provansi nekakšna renesansa pred renesanso v Italiji, kjer je višek dosegla dvorska kultura s plejado provansalskih pesnikov in razvitim stavbeništvom in kulturo življenja. Ti ljudje so bili večinoma katari in šele v začetku 13. stoletja se je moč Cerkve v povezavi s francoskim kraljem, moč korporativnega sistema, lahko bi rekli tudi enoumja, začela obračati navznoter in je vse te različnosti potolkla.

Enako velja za filozofijo: poglejte samo Abelarda ali pa kopico mistikov (in tudi mistikinj!) 12. stoletja. To je bil zelo širok, pahljačast čas. V odličnem prevodu Primoža Simonitija tudi v slovenščini poznamo svobodnjaške potujoče klerike iz tistega obdobja, vagante in vagabunde, z njihovimi pesmimi; to je zelo vitalna, svobodnjaška, mestoma osupljivo globoka, vetrnjaška, sakrilegična, protiinštitucionalna poezija, ki se ne boji zasmehovati niti posvetnih niti cerkvenih vladarjev.

Lik Viljema je torej verjeten, toda ali je tudi resničen? Nekateri liki v romanu, kot sta Friderik Ptujski in Wolfram iz Eschenbacha, so seveda zgodovinsko izpričani. Ste tudi pri oblikovanju osrednjega junaka skozi dokumente "zasledovali" kakega resničnega viteza templjarja? Ali je le skupek dogodkov, ki bi se nekomu v tistem času lahko zgodili?

Ko sem se v Angliji potikal po sledeh srednjega veka, so mi vedno jasnejše postajale konture nekega lika, ki ni zdaj zame pravzaprav nič manj resničen od drugih v romanu. Če pišeš malo daljši roman, se ti kot avtorju seveda zdi, da je tvoj junak res živel v krajih in v okoliščinah, kakršne si popisal.

Ko gre za ritual pisanja, je sicer razumni Viljem naenkrat zelo vraževeren. Svoje pergamente skrbno skriva pred tujimi očmi, pa tudi peres, s katerimi piše, noče zavreči. Trdno verjame, da se njegovega peresa, tako kot meča, ne sme dotakniti nobena roka razen njegove. Je v tem kak avtobiografski element? Tudi sami tako ljubosumno varujete svoja besedila, preden so končana?

Nekaj avtorjevega vraževerja je gotovo prisotnega. Pisanje je bilo v srednjem veku dejavnost oz. veščina, vezana večinoma na samostane, deloma na dvore s pisarji ter na stolne cerkve in univerze, kakršne so bile v Parizu, Palermu in Bologni. V srednjem veku večina vitezov seveda ni bila pismenih, predstavljam si, da so tisti, ki so večino časa v rokah sicer držali meč, močno doživljali dejstvo, da s pomočjo peresa, lažjega od meča, lahko ustvarjajo svetove, trajnejše od hladne kovine meča. V tej razliki sem se poigral z vraževerjem protagonista romana …

O Viljemu tudi pišete: "Ni mu bilo dovolj, da njegovo zgodbo pozna samo vsevidno božje oko, temveč je hotel, da jo bodo nekoč, ob času, ki bo dovolj varno oddaljen od nekaterih dogodkov, poznali tudi njegovi otroci ..." Čutite tudi sami nujo po ohranitvi svoje zgodbe? Boste kdaj zapisali kaj eksplicitno avtobiografskega? Ali ste že tako ali tako zapisani v tkivo svojih romanov in junakov?

Romaneskni liki so avtorjeve neuresničene možnosti, je nekoč zapisal Milan Kundera. Vsaka knjiga ima tako nek pečat, odtis svojega avtorja. Kar pa zadeva povsem zvrstno avtobiografsko pisanje, bi se ga čez dvajset, trideset let z veseljem lotil. Pri teh letih je tudi Gabriel García Márquez napisal prvi del svoje avtobiografije, Živim, da pripovedujem. Na začetku te knjige razmišlja, da se šele s tem, ko svoje življenje ponovimo v spominu, zares zavemo, da smo živeli in kako smo živeli; ali nekaj takega. Ne vem, kakšne metafizične razsežnosti to lahko potegne za seboj, ampak lepo je skozi spomin znova obuditi ljudi, ki jih ni več, in kraje, na katerih je zdaj nekaj povsem drugega. Ko se vračamo nazaj, mogoče kdaj začutimo, da je v naših genih tudi spomin na čase pred nami, iz globoke, temne zgodovine, iz časa, ko se je v praznini zgodil prapok. In mogoče potem z več distance pogledamo na kakšno stvar, ki se iz dneva v dan valijo čez nas, kot da bi bilo vsenaokrog vedno več izgubljenih predmetov iz mitske ladje norcev.