Strip Šola padanja (nem. Der Umfall), izdan leta 2018, je bila nagrajen z osrednjo nemško stripovsko nagrado Max & Moritz in do sedaj preveden že v številne jezike. Zgodba je predstavljena skozi perspektivo mladega moškega z intelektualno oviranostjo, da pa bi lahko Neuerkerode predstavil čim bolj avtentično, je avtor stripa Mikael Ross to vasico obiskoval 2 let, nato pa svoje izkušnje ter zgodbe resničnih oseb, ki tam prebivajo, uporabil kot navdih za fiktivno in večplastno stripovsko pripoved, ki je pred kratkim pod okriljem Stripburgerja izšla tudi v slovenskem jeziku.

Strip Šola padanja se izogiba terminologiji in medicinskim diagnozam ter le sledi zgodbi mladega protagonista Noela, ki po materini smrti najde svoje mesto v svetu znotraj inkluzivne skupnosti Neuerkerode.

V svoji raziskavi sem ugotovil, da so razprave o poimenovanju prisotne že od nekdaj. In v družbi se vedno zgodi, da se pojavi nov izraz, ki je bolj nevtralen in zato bolj sprejemljiv. Vendar nato ta izraz po določenem času spet postane žaljivka. Tako imamo na primer latinsko besedo idiot. Ta na začetku ni bila žaljivka, saj je v grščini označeval zasebnika, v latinščini pa nevedno osebo. Vendar vsi vemo, koga označuje sedaj: človeka, ki velja za neumnega. In potem so ta izraz v nemščini spremenili v behindert. Zdaj najstniki na podzemni železnici že uporabljajo behindi kot žaljivko. Zato so ga zdaj spremenili v Menschen mit geistiger Behinderung, kar pomeni ljudje z motnjami v duševnem razvoju. Izrazi se vedno spreminjajo. To je jezikovna igra. Zato mi ni toliko mar za izraze, ker menim, da je to le kozmetično vprašanje.

Šola padanja je nastala ob 150-letnici skupnosti v Neuerkerodeju. Kako ste se začeli ukvarjati s to temo? Ste imeli že od prej izkušnje z osebami z intelektualno oviranostjo?

Ne zares. Moj dedek je bil slep, kar sicer ni intelektualna oviranost, vendar je bilo v naši družini med mojim odraščanjem nekako samoumevno, da je bil moj dedek slep in da to prinaša določene omejitve in prilagoditve. In potem sem imel kot najstnik nekaj kratkotrajnih izkušenj, ko sem pomagal otroku z motnjami v duševnem razvoju v soseski. Otrok je imel od rojstva hudo motnjo v duševnem razvoju, oče pa je padel in imel težave s hrbtom, tako da mu ni mogel pomagati pri vstajanju iz postelje ali pri kopanju. Zato sem mu kot najstnik včasih pomagal. Prišel sem, ga kopal, ga prinesel v posteljo in takrat mi je bilo zelo neprijetno, saj so bili starši tako žalostni, deček pa je bil v primerjavi z njimi tako srečen. Bil je tako dobre volje in mislim, da je ta izkušnja, čeprav se je zgodila pred 25 leti, na neki način vplivala tudi na samo jedro zgodbe.

Kako je prišlo do tega, da ste začeli delati na tej knjigi?

Bilo je neke vrste čarobno naključje, saj ravno takrat nisem imel nobenega projekta. Nisem vedel, kaj naj počnem. Svoj zadnji strip sem ravno zaključil. Zaradi česar sem vprašal svojega založnika Johanna Ulricha iz založbe Avant Verlag, ali ima kakšno idejo ali projekt. Njegova žena je bila takrat svetovalka za protestantske duhovnike v Nemčiji. Sodelovala je tudi z zdaj že pokojnim Rüdigerjem Beckerjem, predsednikom upravnega odbora evangeličanske fundacije Neuerkerode. Becker si je že nekaj časa belil glavo z idejo o stripu, ki bi govoril o skupnosti. Toda v preteklosti si tega ni upal storiti, zato je šele za 150. obletnico skupnosti zaprosil tri ali štiri stripovske ustvarjalce, ki pa so ga vsi po vrsti zavrnili. Toda o tem je nekoč povedal tudi založniku, in ko sem Ulricha vprašal glede novih projektov, je rekel: "Hej, morda lahko pokličeš Rüdigerja Beckerja, on ima nekaj v mislih, ne vem, kaj točno, vendar je Neuerkerode lep kraj in zanimivo bi bilo, če bi šel tja in morda bo iz tega kaj nastalo, delavnica ali kaj podobnega." In tako se je projekt začel.

V nekem trenutku ste torej prišli v skupnost Neuerkerode. Kako ste začeli sodelovati s skupnostjo? Ste se počutili kot tujec v skupnosti? Se je odnos do vas sčasoma kaj spremenil?

Glavni junak stripa Noel je zelo introvertiran. Počuti se kot tujec. Podobno se običajno počutim tudi sam, tako da sem bil pred obiskom Neuerkerodeja precej na trnih. In tako sem si po povabilu Rüdigerja Beckerja sposodil prijateljev avto in se odpeljal tja. Bil sem zelo živčen, saj sem imel tudi sam različne predsodke o ljudeh z motnjami v duševnem razvoju. Ne poznamo ljudi z motnjami v duševnem razvoju, nemalokrat se jih celo bojimo. Zato sem pravzaprav prišel tja precej zadržan, a zgodilo se je, da so me že po približno petih minutah povabili v stanovanje osebe, ki tam živi, ker je rekla: "Hej, kdo si ti? Pridi v moje stanovanje, pokazala ti ga bom." In tako sva šla v njeno stanovanje, kjer mi je zaigrala klavirsko pesem in zapela cerkveni napev. Srebala sva čaj in kavo ter jedla piškote in nisem imel časa za občutke neprijetnosti ali nerodnosti.

Ljudje iz Neuerkerodeja se pravzaprav niso ukvarjali s tem, kako komunicirajo ali se predstavljajo na ven, ali pa to zanje preprosto ni igralo vloge. Prav to je tako močno vplivalo name, da sem se tudi jaz sprostil, saj so me popolnoma razorožili. Mislim, da je to osnovni razlog, zakaj je ta knjiga dejansko lahko nastala. Če se to ne bi zgodilo, si nikoli ne bi upal napisati te knjige. Vendar imam občutek, da so me zares povabili k sodelovanju. In to je nekaj, kar se v naši družbi redko zgodi: da te sprejme ali pozdravi skupina 50 ali 60 ljudi. Običajno imamo svojo ožjo skupino prijateljev in tam smo nekako dobrodošli in sprejeti kot ljudje. Vendar je bila izkušnja s tako veliko skupino res drugačna.

Menim, da je ta odprtost značilna tudi za vaš strip. Čeprav so liki sramežljivi, počnejo nekatere stvari, ki bi bile v običajnih odnosih povsem nerodne. Na primer, ko gledajo pornografske filme v dnevni sobi z drugimi, kot bi bil običajen film. Po drugi strani pa vaše upodabljanje likov ni opredeljeno z neko romantiko, lažno pozitivnostjo, v stripu tudi ni nikakršnega mistificiranja.

S takšno odprtostjo ne mislim nujno na pozitivnost ljudi, saj imate v Neuerkerodeju veliko ljudi, ki so zelo zahtevni in občasno tudi moteči, obenem pa zlahka prestopijo meje, na kar niste pripravljeni. Kot na primer, ko gre za fizični dotik, je tam včasih težko nekomu reči: "Hej, ne, to mi ni všeč". Temu bi morda rekel iskrenost, saj ni toliko skrbi glede tega, kako te drugi vidijo oz. v kakšni luči se jim ti predstavljaš.

V stripu je glavni junak Noel. V Neuerkerode pride povsem na novo. V Šoli padanja prikažete njegovo spremembo iz otroka ali mladostnika v odraslega. Zakaj ste izbrali prav takšen lik? Poleg tega je v stripu še kar nekaj drugih likov, kako je potekal proces njihovega snovanja in ustvarjanja?

V skupnosti Neuerkerode živi približno 800 ljudi z motnjo v duševnem razvoju in približno 1000 zaposlenih. Tako imate ogromno skupino ljudi, ki jih morate spoznati, in ogromno osebnih zgodb. Med raziskovanjem sem ugotovil, da je to preveč in da ne morem napisati osemstostransko knjigo s 40 liki. Poskušal sem sestaviti ljudi in zgodbe, ki sem jih spoznal, ter jih združiti v več likov. To pomeni, da so vsi liki v knjigi izmišljeni. V resnici ne obstajajo, so pa nekakšna mešanica tega, kar sem tam srečal. In vsakemu liku sem skušal dati določeno glavno lastnost. Valentin ima na primer to zmožnost bliskovitega zaznavanja. V Neuerkerodeju so zelo močni tudi ženski liki, ki so se mi zdeli izjemni, saj resnično dobijo tisto, kar hočejo. Mislim, da je v Neuerkerodeju najbolj impresivna posebna vrsta vzdržljivosti: ljudje imajo neusahljiv bazen notranje moči za premagovanje ovir in težkih situacij.

Toda Noel je središče knjige in razvojne zgodbe. Temelji na zgodbi najstnice, ki je prišla v Neuerkerode, ko sem v bistvu prišel tja tudi sam. Na začetku je bila zelo, zelo vznemirjena, ker ni mogla več videti svoje matere in ni poznala nikogar. Neuerkerode je zares sovražila in bila je zelo nesrečna. V Neuerkerode sem hodil dve leti in v teh dveh letih sem videl, kako se je ta najstnica vživela v ta kraj, izgradila odnose in v bistvu postala bolj odrasla, saj je preprosto dobila več nadzora nad svojim življenjem. In tako sem pomislil, da bi to lahko predstavljal dober osrednji motiv za knjigo. Bralci ga lahko zasledite tudi v manjših podrobnostih. Noel, na primer, na začetku knjige pozimi nosi veliko rdečo jakno, tako da je popolnoma zavarovan pred mrazom. Na koncu knjige pa je zunaj in sneži, on pa je oblečen le v majico. Torej ne potrebuje več takšne zaščite. Pravzaprav je precej, precej močan. Kar me spomni na to, da v Neuerkerodeju živi tudi oseba, ki nikoli ne nosi oblačil. Pozimi teče naokoli v kopalkah in japonkah, tako kot tudi sicer vse leto. In ko ga prvič vidiš v snegu, kako hodi po ledu, si misliš, zakaj nihče ne poskrbi zanj? Ampak takšen je, oblačil ne mara preveč. To je še ena od mnogih stvari, ki morda presenetijo ljudi zunaj skupnosti, a je v sami skupnosti pravzaprav nekaj povsem običajnega.

V stripu je tudi zgodba stare gospe, ki govori o času nacizma. In čeprav nacizem v Nemčiji ni tabu tema, mislim, da so rane, ki so jo nacisti povzročili osebam z invalidnostjo, zlasti osebam z motnjami v duševnem razvoju, nekaj, kar ni splošno znano ...

Da, v Nemčiji nacistično obdobje pravzaprav ni tabu in je del naše zgodovine, vendar se nekaterih stvari ob tem vseeno ne zavedamo dovolj. Ko sem začel delati na knjigi, sem želel vedeti tudi, kaj se je zgodilo v nacističnem obdobju Neuerkerodeja. In tudi Rüdiger Becker je to želel in mi je hitro razkril, da je bila ta ustanova v tistem času priča velikemu številu travmatičnih dogodkov. Tako sem se počasi potapljal v materijo zgodovine in odkril, da se je morilsko obdobje nacizma pravzaprav začelo z umori oseb z duševnimi motnjami. To je bila skupina, ki so jo nacisti že zelo zgodaj izbrali kot nekakšne poskusne zajčke za ta ubijalski stroj, ki so ga zgradili pozneje. Tako so bile na primer zgodnje plinske komore v tem kontekstu najprej uporabljene pri ljudeh z motnjami v duševnem razvoju in še posebej pri otrocih. To doživljam kot zelo temačen del že tako temačnega dela naše zgodovine. In zdi se mi, da je to eden najbolj temačnih delov, ker ko ubiješ ljudi, za katere bi kot družba dejansko moral poskrbeti ali ki potrebujejo nekakšno pomoč družbe, potem je zelo jasno, kaj se bo razvilo iz tega.

In vprašanje, ki je nato sledilo, je bilo, ali je v Neuerkerodeju živ še kdo, ki je preživel ta strahotni čas? In začel sem spraševati naokoli in spoznal zelo staro gospo, ki je bila še vedno zelo fit, njen spomin je bil še izredno dober, vendar je bila zelo zadržana in sramežljiva. V bistvu se kar nekaj mesecev ni želela pogovarjati z menoj, ker se je preprosto bala. Velikokrat sem jo obiskal in veliko sem se pogovarjal z njeno negovalko, ki ji je gospa zaupala. Po nekaj mesecih je končno privolila v pogovor, vendar le pod pogojem, da to naredimo skupaj z njeno negovalko. Pokazala mi je nekaj fotoknjig in nekaj njenih družinskih fotografij. V drobcih je razložila, kako je bilo v času nacizma, vendar je bil zelo kratek pogovor, ker sem čutil, da je to zanjo še vedno zelo travmatična izkušnja.

Potem pa sem se vprašal še, ali to dejansko želim vključiti v knjigo. Menil sem, da bo to dalo knjigi veliko temačnejši ton, zato sem bil proti, vendar mi je jezikovni urednik, s katerim sem sodeloval, rekel, da je to zgodbo treba nujno vključiti, čeprav še vedno mislim, da bi lahko bila ta zgodba tema samostojne knjige. Pravzaprav si zasluži več prostora. In nekako smo skupaj prišli do zaključka, da je to del zgodovine ustanove, zato mora biti tudi del knjige, pa čeprav le v krajšem obsegu.

Ko govorimo o spregledanih temah, je tu še tema spolnosti oseb z intelktualno oviranostjo, o kateri ljudje pogosto ne želijo govoriti. In v stripu resnično jasno pokažete, da je spolnost pomemben del skupnosti Neuerkerode. Kako ste se poglobili v to temo?

Eno prvih vprašanj, ki so mi ga zastavili v Neuerkerodeju, je bilo, ali imam dekle. Zdelo se mi je precej novo, da imajo ljudje do tega tako odkrit pristop. V Neuerkerodeju je bilo vedno prisotno flirtanje, manjkalo pa ni tudi telenovelskih vložkov, kot je kdo je komu in kdo je kaj rekel, potem pa se je nekdo prestrašil in je prišlo do nesporazuma, potem pa so se zopet spoprijateljili. Zato sem se odločil, da bi to lahko predstavljalo osrednji zgodbeni zaplet knjige. Smešno se mi zdi tudi to, da je bil jezik, ki so ga uporabljali, vedno tako odkrit. Fantje in dekleta so bili ljubosumni drug na drugega in so to res pokazali. Bilo je zelo neposredno.

Tako so liki v stripu sestavljeni iz delčkov ljudi, ki ste jih spoznali, in njihovih zgodb. V ozadju je torej domišljijski proces, po drugi strani pa me zanima, ko ustvarjate strip o ljudeh z intelektualno oviranostjo kot oseba, ki prihaja od zunaj, kako gledate na sam ustvarjalni proces? Na tej točki v zgodovini namreč veliko govorimo o opolnomočenju, o tem, kako dati oz. omogočiti ljudem lasten glas. Toda po drugi strani, saj veste, ljudje že imajo svoj lasten glas. Kako dojemate tovrstno interakcijo fikcije in realnosti pri osebah z intelektualno oviranostjo?

Če sem iskren, je bil to svojevrsten proces notranje rasti. Takšne kritike sem se zelo bal in je trajalo nekaj časa, da sem lahko samozavestno odgovoril nanjo. Med celotnim procesom sem se spopadal s tem vidikom dela in nekako sem prišel do zaključka, da smo bodisi pisatelji, ki lahko pišemo o skoraj vsem, bodisi lahko pišemo le o sebi. V zadnjem primeru lahko že zelo kmalu kar zapremo knjige. Kajti če bi vsak pripovedoval samo svojo zgodbo, na področju fikcije ne bi prišli prav daleč in tudi ne bi imeli tako velikih in pomembnih del, kot jih imamo sedaj. Zato se ustvarjalci ukvarjamo s krajo zgodb. To je naš posel. Ukrademo jih in jih ponovno pripovedujemo drugim ljudem. To lahko razumemo kot srednjeveški vidik, skorajda podoben čarovništvu, in mislim, da je ta zločin upravičen, če ga storimo pravilno. Mislim, da je zločin mogoče odpustiti, če so dejstva pravilna, če opravimo raziskavo in če zgodba zares pripovedujo resnico o kraju in ljudeh. Pri tem vprašanju se zelo strinjam z Jonathanom Franzenom. Ko je napisal Popravke, je namreč pisal o svoji družini in v bistvu je povedal vse najmanjše podrobnosti o njej. Mislim, da družina ni bila zadovoljna, da je to storil. Toda odkar je ta knjiga izšla, sem jo prebral že vsaj desetkrat ter mi kljub svojemu ozadju ponuja neznansko veliko upanja in pomoči.

Kakšen pa je bil pa odziv ljudi iz Neuerkerodeja?

Večinoma sem sodeloval s skupino umetnikov v Neuerkerodeju. To so ljudje, ki delajo v umetniški delavnici. In kot sem rekel, sem spremenil vsa imena likov. Njihov videz se zelo razlikuje od dejanskih oseb. Kot sem povedal na začetku, so osebe združene v izmišljene like in zdelo se mi je, da sem dokaj dobro ugotovil, kako vse prikriti, toda ko sem knjigo prebral skupaj z njimi, so takoj ugotovili, kdo je kdo in kateri del koga je od kod. Ker seveda živijo skupaj, poznajo vse šale, poznajo drug drugega. Ob branju so se veliko smejali. Nekaterim pa se je zdela zgodba dolgočasna, ker že vse vedo.

Prejel sem tudi pošto osebe, ki je živela v Neuerkerodeju v 70. letih, ko je bila to še zelo drugačna institucija in celotno nacistično obdobje še ni bilo zares razkrito. In ustanova je bila še vedno zelo zlovešča. Oseba mi je pisala, da je tam zelo trpela in me spraševala, kako lahko napišem knjigo, ki na ustanovo gleda tako pozitivno. Res je, vključil sem zelo temačen del v času nacizma, vendar je temnemu delu nacističnega časa sledilo zelo temno obdobje vse do sredine sedemdesetih let. Neuerkerode se v bistvu takoj po vojni ni bistveno spremenil. Seveda ljudi niso pobijali, vendar je bil to zelo mračen kraj, saj so bila neposredno po vojni sredstva v Nemčiji omejena in ljudem v Neuerkerodeju ni šlo dobro od rok. Že hrana je denimo predstavljala problem. Kot je to pri leposlovju, poskušaš nekatere vidike prikazati pravično, hkrati pa nekatere druge izpustiš. Zato menim, da knjiga ni popolna. Je pa poskus.

Strip je preveden v številne jezike. Ali se na strip odzivajo tudi druge skupine bralcev?

Ja, obstaja še tretja skupina, ki mi včasih piše ali pa se srečamo na knjižnih festivalih, in to je skupina staršev, ki imajo otroke z motnjami v duševnem razvoju. Osnovna tema knjige je namreč, kaj se zgodi z otrokom z motnjo v duševnem razvoju, ko staršev ni več. In to je seveda scenarij, nad katerim so starši otrok z motnjami v duševnem razvoju zgroženi, in to upravičeno, saj je količina ljubezni in predanosti, ki jo ti starši namenjajo svojim otrokom, ogromna, in vedo, da če jih ne bo več, te količine predanosti verjetno ne bodo več deležni, saj je takšna predanost nekaj, kar običajno velja le za odnos med starši in otroki. Ti starši se mi včasih približajo na festivalih ali pa mi napišejo elektronsko sporočilo in povedo, da se jih je knjiga zelo dotaknila. Pravijo, da govori o tistem, o čemer nočejo razmišljati, obenem pa jim pokaže, da so lahko manj zaskrbljeni, saj Noelova zgodba priča o tem, da bo otroku po smrti staršev zares težko in da ne bo vse popolno, vendar ima otrok trdo kožo in bo našel svoje mesto v svetu tudi v ne najboljših razmerah. Takšni odzivi me zelo ganejo, saj je to eden od razlogov, zakaj je kraja zgodbe smiselna. Drugim ljudem lahko namreč ponudi drugačen pogled na situacijo, v kateri se trenutno nahajajo.

Strip je izšel že leta 2018 in je bil letos preveden v slovenščino v okviru Stripburgerja. S katerimi projekti se trenutno ukvarjate?

Da, knjiga je bila napisana leta 2018, torej je že precej stara. Del knjige se odvija v Berlinu, vendar sem si vedno želel ustvariti knjigo, ki bi se v celoti odvijala v Berlinu. Zato zdaj delam na tem. Gre za triler noir Lichtenberg, ki govori o trgovini z ljudmi v Berlinu. In to je nekakšna kriminalka in ljubezenska zgodba, ki je črno-bela in bo imela okrog 300 strani. Izšla bo naslednje leto, sprva žal le v nemščini in francoščini, vendar sem zelo optimističen, da jo bo Stripburger nekoč prevedel.