Ena najbolj uveljavljenih slovenskih zgodovinark Marta Verginella – profesorica na oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in vodja uglednega evropskega projekta ERC Eirene – je na predstavitvi knjige v sredo v Atriju ZRC-ja SAZU-ja poudarila, da ta predstavlja njen spoj vpetosti v dva prostora, italijanskega in slovenskega. Živi namreč med Trstom in Ljubljano.

To, da v koronačasu ni mogla prestopiti italijansko-slovenske meje, je bila zanjo travmatična prekinitev prehoda med tema prostoroma. Knjiga je nastala "iz strahu, žalosti in odpora do tega, kako je slovenska politika na neprimeren način vzpostavljala mejne režime v času epidemije, ne ozirajoč se na potrebe mejnega prebivalstva".

Knjiga je lani izšla v italijanskem izvirniku
"Zlasti v prelomnih dogodkih v zgodovini umanjka ženskih pričevanj," je poudarila avtorica, ki je pobude za pisanje dobila predvsem z italijanske strani, knjiga je tudi izšla že lani v italijanskem izvirniku, in sicer pod naslovom Donne e confini pri založbi Manifestolibri. Italijanski prostor jo je toplo sprejel, prihodnjo jesen pripravljajo tudi gledališko branje knjige.

Sorodna novica Raziskovalka Marta Verginella prejela prestižno evropsko financiranje

Delo, ki ga je poslovenil Mišo Renko, po besedah avtorice odgovarja na neprimerno predstavljanje zgodovine v obmejnem prostoru, kjer obstoji samo etabliran diskurz, ki ni zmožen zajeti in zaznati vse zgodovine. "Je tudi odgovor na to, kako hitro in neumno se lahko meje znova vzpostavljajo," je poudarila na predstavitvi knjige, na kateri sta sodelovala tudi zgodovinar Marko Štuhec in filozofinja Eva Bahovec.

V knjigi predstavlja usode in življenjske pogoje žensk, ki so bile kljub velikemu družbenemu prispevku, ki je omogočal preživetje celotnih rodbin in skupnosti, mnogokrat dvojno spregledane, tako v času lastnega življenja kot z zgodovinske perspektive, opisujejo pri založbi Filozofske fakultete, kjer je delo izšlo.

Osredotoča se na svet kruharic, peric, gospodinjskih pomočnic, begunk, tihotapk in aleksandrink, hkrati pa osvetli tudi lastni položaj zgodovinarke, intelektualke in svetovljanke, ki se je bila vajena gibati med različnimi kulturnimi okolji, vse dokler je pandemija ni prisilila zapreti vrat lastnega stanovanja in mej svojega sveta. V središču zanimanja zgodovinarke Marte Verginelle so tudi sicer največkrat ženske, skozi katere upoveduje preteklost transnacionalnih okolij in se posveča prehajanjem meja, nacionalnih, geografskih, socialnih ter mentalnih.

Kot je povedala v pogovoru, ki ga je vodila zgodovinarka in urednica Manca G. Renko, je tokrat pisala v "prepletu osebnega in zgodovinopisnega". Šlo je za eksperiment s pripovednostjo, saj "kot sem že večkrat razmišljala, dela zgodovine ne moremo predstaviti v obliki eseja, lahko pa ga literariziramo". Opisuje, da je z lahkoto zgodovinila to, kar se ji je dogajalo v času epidemije in razmišljala o razmerju med kontinuiteto in diskontinuiteto.

"Nisem bila v varnem, v zavetju, kljub rigoroznosti pri spoštovanju vseh pravil za omejevanje koronavirusa. Vprašanje slučaja, ki ni predviden, se je vpisal v mojo biografijo, in od mene zahteval določeno reakcijo. Iskala sem rešitev, ohranjala tisto delo, ki bi lahko pomenilo rutino. In ena od rešitev je bilo pisanje knjige."

Štuhec je poudaril, da Verginella sistematično zavestno izmenjava "dnevniško formo, ki esejistično postavlja vprašanja preteklosti, in zgodovinske situacije, ki so se znova sprožile". Osredotoča se na vprašanja o omejitvah, ki smo jim bili podvrženi ne glede na spol in politično prepričanje. Ob tem je opozoril na to, kako sta zgodovina in sedanjost povezani: "Sedanjost vpliva na zgodovino, ne vpliva na preteklost, ampak na poznavanje zgodovine. V zadnjih 30 letih se z določene politične opcije postavlja vprašanje zgodovine in njena funkcionalizacija, pri Marti pa ne gre za to."

Slovenski prevod knjige je sočasno tudi prvo delo v novi knjižni zbirki M/F, ki jo urejata Verginella in Eva Bahovec. Zbirka je posvečena ženskim študijam, saj že dolgo nimamo zbirke, ki bi objavljala izključno dela s področja študij spola in ženskih študij. Izdajali bodo tudi razprave doktorskih študentk, mlajših raziskovalk in raziskovalcev, prinesla pa bo obenem še pomembne prevode – vse na presečišču filozofije in zgodovine.

"Refleksija je sestavni del mojega raziskovanja"
Naslednja knjiga, ki bo v zbirki izšla, je delo Eve Bahovec, ki je povedala, da se ji zdi izredno pomembno povezovanje zgodovinskih in filozofskih del iz francoske in nemške kritične teorije, da ne bi zapadli v anglosaške študije. Te po njenih besedah vse bolj prispevajo k poplitvenju mišljenja, ki se "s feminističnimi strujami dogaja tudi pri nas". Pomembno se ji zdi tudi, da se s pretežno sociološkega in sociologističnega pogleda obrnemo na zgodovino žensk, da odpremo refleksije. Delo Ženske in meje po njenih besedah reflektira dva pojma, nadzorovanje in upor.

Verginella opisuje refleksijo in empatijo kot dve ključnih potez svojega znanstvenega dela. "To so kategorije, ki jih uporabljam v delu, nanje pa me je opozorilo življenje. Refleksija je sestavni del mojega raziskovanja, vedno sem se spraševala o tem tudi v odnosu do politične zgodovine. Pomembno je nadzorovati svoja emotivna stanja. Če tega ne zmoreš, hitreje privoliš v stereotipno razlaganje zgodovine in manipuliranje."

Štuhec pa je pojasnil, zakaj je za zgodovinarja pomembna empatija. Da lahko razumeš zgodovinskega akterja, moraš imeti sposobnost se podati v njegovo glavo. Ob čimer "razumeti ne pomeni strinjati se z njim; tu je bistvena razlika".