Po skrivnostnih redih krščanstva bodo navdušenci nad zgodovinskimi skrivnostmi spoznali tudi grofa Drakulo. Foto:
Po skrivnostnih redih krščanstva bodo navdušenci nad zgodovinskimi skrivnostmi spoznali tudi grofa Drakulo. Foto:
Nastanek legend o grofu Drakuli so sprožila grozodejstva grofa Vlada Tepeša.

Knjižni prvenec Elizabeth Kostove, ki prinaša 642 strani dolgo razburljivo popotovanje po knjižnicah, grobnicah in gradovih od Istanbula pa vse do južne Francije, se je komaj teden dni po izidu povzpel na vrh lestvice najbolje prodajanih knjig v ZDA.

Dan Brown je pripravil teren za uspeh
Ameriški knjigarnarji trdijo, da je veliko zanimanje za Zgodovinarja posledica velikega uspeha knjig Dana Browna (v slovenskem jeziku lahko poleg slovite Da Vincijeve šifre prebiramo tudi njegov roman Angeli in demoni), ki so v bralcih vzbudile željo po prebiranju pustolovščin raziskovalcev temačnih zgodovinskih skrivnosti.

Kdo je napisal pisma?
Že začetek romana Zgodovinar je udaren. 16-letno dekle najde skrivnostno knjigo in več stoletij stara pisma. Pisma so naslovljena na ime Moj dragi in nesrečni naslednik, njihovo prebiranje pa je uvod v lov za domnevno še živim grofom Drakulo. Zgodovinar skuša razkriti nekatere več sto let stare skrivnosti evropskega kontinenta, a je hkrati tudi poglavje iz sodobne evropske zgodovine.

Elizabeth Kostova je v romanu zajela življenje kar 3 generacij, katerih življenja ni razburkalo le odkrivanje resnice o Vladu Tepešu, ampak tudi krute družbenopolitične razmere, ki so postregle z drugo svetono vojno in Stalinovimi grozodejstvi. Zgodba je postavljena v 1. polovico 20. stoletja.

Zanimanje filmskih studiev
Čeprav se Kostova izogiba primerjavam svojega romana z uspešnicami Dana Browna, pa usoda Zgodovinarja zelo spominja na Da Vincijevo šifro. Hollywoodski studii so se že začeli zanimati za odkup pravic za snemanje filma po novi knjižni uspešnici.

Avtorica raje kot vzporednice s sodobnimi hibridi med zgodovinskimi in akcijskimi romani poudarja primerjave med Zgodovinarjem in tradicionalnimi viktorijanskimi romani, po katerih naj bi se pri pisanju tudi zgledovala. Značilnost viktorijanskega romana je bila namreč "zloženka" zgodb: junaki osnovne zgodbe so prebirali pisma ali zapiske drugih ljudi, katerih dogodivščine so oblikovale stransko zgodbo romana.