Zdi se nepomembna podrobnost, ki pa vendarle v drugačno luč postavlja okoliščine, v katerih si je van Gogh iznakazil uho. Na podlagi sosledja znanih dogodkov se je van Goghov usodni naval besa povezoval s prepirom, ki sta ga imela s prijateljem Paulom Gauguinom. Martin Bailey pa v delu Studio of the South: Van Gogh in Provence, ki bo pri založbi Frances Lincoln izšlo 3. novembra, zagovarja drugačno teorijo.

V svoji študiji, v kateri se osredotoča predvsem na umetnikovo bivanje v Provansi, predstavlja možnost, da je umetnika v resnici razburila vest o zaroki brata Thea. Umetnik se je zavedal, kako usodna zna biti poroka za njun odnos. Nova družina bi zahtevala Theovo celovito pozornost in ob tem bi brata, ki je trmasto vztrajal v tedaj še nerazumljeni slikarski poti, verjetno težko podpiral v enaki meri.

Novico, ki bi Vincenta navdala s strahom, da izgublja svojega najzvestejšega zaveznika, mu je po Baileyjevi knjigi Theo zaupal v enem izmed svojih pisem. Kot skuša pokazati, je Vincenta pismo doseglo v nedeljo, 23. decembra 1888, na tisti dan, torej, ko je bil ob uho. Znano je, da je isti dan prišlo do prepira med van Goghom in njegovim sostanovalcem Gauguinom, ki je zagrozil, da se vrača v Pariz, vendar je Bailey prepričan, da je bil pomembnejši razlog za Vincentov brezup prav Theovo pismo.

Pismo, ki je skrušilo slikarja
Poleg stotih frankov je Theo bratu poslal vest, da je Jo Bonger, dolgoletna prijateljica, ki ga je v preteklosti že zavrnila, tokrat vendarle privolila v poroko. Bailey ugotavlja, da je Theo predtem že zaprosil mater za dovoljenje, svojega brata pa je o zaroki obvestila tudi Jo. Bailey je prepričan, da je enako storil Theo, in sicer v pismu, ki je znamenito Rumeno hišo v Arlesu doseglo 23. decembra.

Kdo je bilo dekle, ki je izgubilo zavest ob krvavem poklonu?
Nadaljnji potek dogodkov je znan. Van Gogh si je odrezal del ušesa, ga zavil v papir, odkorakal v svoj najljubši bordel in ga izročil mlademu dekletu. Do zdaj je veljalo, da je šlo za prostitutko, še ena sveža knjiga The Mystery of Van Gogh’s Ear, ki jo podpisuje britanska umetnostna zgodovinarka Bernadette Murphy, pa namiguje, da bi lahko v resnici šlo za hčer lokalnega kmeta, ki je bila tam zaposlena kot pomočnica. Murphyjeva je v knjigi ovrgla še en detajl; na podlagi novo odkrite risbe, ki naj bi jo pozneje narisal zdravnik, si van Gogh ni odrezal dela mečice, ampak celotno uho.

Ko je dekle odprlo paket, je v hipu omedlelo, poklicali so policijo, van Gogh pa je pobegnil. Gauguin ga je drugo jutro našel v Rumeni hiši, v okrvavljeni postelji, na vratih pa je že čakala policija. O dogodku so obvestili brata Thea, ki je Vincenta na božič obiskal v bolnišnici, od koder so ga izpustili 7. januarja. "Kmalu bodo prišli lepši dnevi in spet bom slikal sadovnjake in cvetje," je pisal bratu.

Na sledi znameniti rumeni postelji
V istem letu, kot je prišlo do usodnega dogodka, je van Gogh naslikal eno svojih najbolj znanih del - pogled v svojo sobo s stoloma, mizico in znamenito rumeno posteljo. To je Vincent kupil septembra leta 1888, malo preden se mu je v Arlesu pridružil Gauguin. Kot piše Bailey, je vsaka izmed postelj (kupil je namreč dve, še eno za svojega gosta), stala 150 frankov, kar je bil v primerjavi z najemnino precej visok znesek. "Najčudovitejše slike so tiste, o katerih sanjamo, ko na postelji kadimo pipo," je zapisal.

Leta 1890 je dal van Gogh posteljo poslati v Auvers, vasico, ki leži severno od Pariza, kjer je naslikal svoja zadnja dela. 27. julija tega leta se je ustrelil na bližnjem polju in umrl dva dni pozneje.

Njegovo lastnino je zatem podedoval Theo, ki pa je zaradi sifilisa umrl šest mesecev pozneje. Zatem je postelja prešla v last njegove vdove, ki je z njo opremila manjše gostišče na Nizozemskem. Nekaj časa so se celo dogovarjali o možnosti, da bi posteljo vrnili v van Goghu posvečen muzej v Rumeni hiši v Arlesu, ampak jo je pozneje dedič (Jojin nečak) podaril za pomoč sovaščanom, katerih domovi so bili porušeni v drugi svetovni vojni. Kje je postelja pristala zatem, Baileyju ni uspelo izslediti, verjame pa, da ni izgubljena, le njen trenutni lastnik se ne zaveda, kdo je v njej nekoč spal.